Pravijo, da Budimpešte ne pozabiš nikoli. Tudi jaz je ne bom. Ker, če pa se v takem mestu osramotiš, tega res nikoli ne pozabiš. Takole je bilo...                                                                                                                                                                                                                                                               

Kako že gre tisto.... enkrat ni noben krat?

Ko sva bila z Gorazdom na  "I bike Budapest", sva uživala v vožnji po glavnih ulicah Budimpešte.  Enkratno doživetje, pa vendar me je mikalo v tem mestu videti še kaj več.

Ker za prvomajske praznike nismo imeli posebnega načrta, se skupno odločimo, da gremo v  Budimpešto.

Otroka sta takoj za.  Do takrat, ko omenim, da bi Budimpešto prekolesarili. Potem ju navdušenje v trenutku mine.  Poslušam izgovore:

"Pa saj gremo na počitnice. Za dva dni se nam res ne splača jemati koles. Kako pa bomo sploh peljali štiri kolesa?" 

»Mesto je preveliko, da bi si ga ogledali peš. In po mestu so povsod kolesarske steze, zato je varno.« se ne dam prepričati.

Kljub negodovanju, se na koncu dogovorimo: z Brino vzameva Ponyja, Gorazd in Rok pa svoji kolesi.

In naša pustolovščina se prične.

Na bookingu, kar na poti tja, najdem prekrasno suito v hotelu,  v samem centru Pešte na glavni ulici Vaci (kot naša Gosposka).  V vsem navdušenju, kako sem dobila prekrasen apartma za ugodno ceno, pozabim zraven rezervirati še parkirni prostor.

Ko na recepciji omenim, da potrebujem še tega, se mi receptorka prijazno nasmeji:

»Žal je praznik in smo vsa razpoložljiva parkirna mesta oddali. Poskusite na ulici ob reki. Danes je brezplačno.«

Vrnem se do avta, z otrokoma vzamemo vsak svoje kolo in vse stvari, Gorazd pa gre parkirat. Zaželim mu srečo, kar očitno pomaga, saj je že čez par minut nazaj.

»Takoj sem našel parking, kar tu za vogalom.«

»Super!« rečem in odpravimo se v suito.

Tam pa…, kot da bi kdo naredil ta prostor samo zame. Povsod kolesa. Na steni, pod umivalnikom, na zavesah.

Rok omeni, da je ta suita čisto v mojem stilu in ne bi se mogla bolj strinjati z njim.



Vsi trije se poležejo vsak na svoj kavč, pa jih hitro naženem ven. Hop, na kolo in po Budimpešti. Do večera ni ostalo veliko časa in veliko stvari si še moramo ogledati.

Že na I bike Budapest sem pogledovala gor proti utrdbi, na Budimski strani mesta. Proti ribiški trdnjavi.

Zato gremo najprej tja. Spodaj zaklenemo kolesa na za to predvidenem mestu in se z staro žičnico peljemo na vrh.


Od zgoraj je pogled na mesto fenomenalen. Sprehodimo se naokrog, naredimo super fotke in se vrnemo v mesto. Na ulico Vaci.

Pred začetkom ulice zagledamo znak, da je kolesarjenje po ulici prepovedano. Pridno sestopimo s koles in jih po celi ulici potiskamo ob sebi. V mestu je gneča. Tudi zato, ker je praznik dela. Velike trgovine so zaprte, so pa odprti vsi gostinski lokali.

Ker se bliža čas večerje, odpeljemo kolesa v suito in gremo iskat lokal, v katerem bi nekaj pojedli.

Otroci bi špagete, burger, midva navijava za madžarsko hrano. Prehodimo ulico gor in dol in se spet vrnemo nazaj. Ob takšni ponudbi gostilnic, se je težko odločiti katero obiskati.

Točno pred vhodom v našo suito pa vidim velik napis: Rustica - pristna madžarska hrana s cigansko živo muziko.

»Tu bomo jedli« rečem in kar vstopim.

Natakar takoj pristopi in začnemo naročat.

»Where are you from?« nas vpraša.

Slovenija, odgovorimo.

»Slovinija? Maribo, Maribo?« vpraša

»Jaaaaa, Maribor« se smejimo, da pozna Maribor.

»Pohore, fox, fusbal« nadaljuje in vidim že vnaprej, da bo dobil dobro napitnino.

Naročimo pijačo, golaž, testenine, solato, in obvezno sladico Gerbeaud.

Ko se trudim z izgovorjavo mi natakar prijazno razloži.

»Žerbo!«

»Žerbo,« ponovim za njim in oba se smejiva.

Žerbo me navduši. Tako zelo, da natakarju v navalu navdušenja (malo je krivo tudi vino), na vprašanje, kako se mi zdi, odgovorim z velikim zadovoljnim nasmehom: "Its  awful". In zraven dodam: "Mmm", da bi ja še bolj poudarila, kako dobra je sladica.

Otroka se mi na ves glas smejita, natakar pa razmišlja. Ne gresta mu skupaj nasmeh in kritika, zato za vsak slučaj še enkrat ponovim pravilno. "Its awesome." Tako si misli, da je najverjetneje narobe slišal in vse je v najlepšem redu. Jaz pa sem do konca večerje  raje tiho, da z mojo angleščino ne povzročim še kakšnega spora.

Nekje vmes pride k mizi tudi violinist, »special song for special lady«, reče, in nam zaigra Somewhere over the rainbow. In vmes ves čas kaže na strune violine, za katerimi so zataknjeni evri - desetaki. Seveda desetko priložimo tudi sami, on pa se zadovoljno smeji.


Po večerji se odpravimo do suite in pred vhodom zagledamo dva kolesarja, ki čakata pred vrati hotela. Previdno, tokrat pravilno vprašam, če lahko pomagam, pa me gledata, kot dva francoza.

Izkaže se, da sta res.

»Gorazd«, zakličem, »ti znaš francosko! Pridi.«

In Gorazd res zna francosko. Ne morem sodit, če dobro ali slabo, ker francosko pa res ne znam, ampak nekako s kratkimi stavki in z rokami komunicira tako, da sta francoska kolesarja na koncu zadovoljna.  Mi pa tudi.

Budimpešta je res mesto tisočerih glasov, ki mi zvenijo v glavi še pozno v noč.  Zadovoljna na koncu zaspim pod sliko kolesa,  in sanjam "awesome" torto Žerbo.  


Naslednji dan zjutraj, se najprej odpravimo na centralno tržnico. Tržnica je zmeraj zanimiva za turiste, nas pa navduši predvsem njena pisana streha.

Zjutraj še ni pretirane gneče, zato se brez težav sprehodimo med stojnicami zelenjave in sadja v spodnji etaži in oblačili, v zgornjem nadstropju. Na eni izmed stojnic zagledam prekrasno usnjeno torbico pisanih barv in na koncu se uspem s prodajalko dogovorit za ugodno ceno. 

Že ko smo šli iz apartmaja, smo se odločili, da bomo na tržnici pojedli pravi madžarski zajtrk, zato z nestrpnostjo čakam, da se odprejo okrepčevalnice.

Izberemo eno izmed njih, ki nas pritegne s svojo domačnostjo. Nad glavami nam visijo kuhinjske krpe, namesto obešalnikov pa iz stene štrlijo zvite vilice in žlice.

Za zajtrk izberemo umešana jajčka, madžarske klobasice, pleten sladek kruh in domač jogurt. Najem se tako, da se mi sploh ne ljubi vstat. Ampak v načrtu še imamo nekaj znamenitosti, zato ne izgubljamo časa. 

Ob Donavi se po "kolesarski avtocesti" odpravimo do Margaretinega otoka, ki ga celega prekolesarimo. Prekrasen je. Na sploh je kolesarjenje po otoku zelo priljubljeno. Pred vstopom na otok vidim veliko izposojevalnic koles različnih oblik. Po samem otoku poteka celo atletska steza za tekače, obložena s tartanom, kar me tudi navduši. Tekači tako neovirano in varno tekajo po svoji stezi. 

Tik preden zapustimo otok, se ustavimo še ob fontani, kjer curki vode plešejo v ritmu glasbe. 


Vrnemo se v mesto, se fotografiramo pred parlamentom, pa v centru mesta in na koncu si ob Donavi privoščimo še super kosilo.

Budimpešta me je navdušila. Mesto je prijazno in varno za kolesarje. Na koncu se je tudi Brina strinjala, da kolesarjenje niti ni tako naporno, če se pelješ na Ponyju.

Kljub temu, da smo si  ogledali in doživeli veliko vsega, pa se bo potrebno v Budimpešto zagotovo še vrniti. 


Načrt poti: 

1. dan


1. dan

2.dan

2. dan