01.01.2025   Odločitev, da greva na novoletni dan kolesarit v Köln, pade nekaj dni pred zaključkom starega leta. Ne ustavi naju ne dolga pot do tja, ne vremenske razmere. Želim videti mogočno kölnsko Katedralo.                                                                                                                                                                                                                                            

Ko zgodaj zjutraj štartava iz Maribora, izgleda, da bo pot potekala brez težav. Bolj  se približujeva najinemu cilju, bolj sneži in večja je gneča na cesti. Na srečo v Köln, kljub nekaj nesrečam, prispeva živa in zdrava. 

 


Hotel Maritim rezerviram kar med potjo, ker mi je na Bookingu všeč fotografija hotela, ki je ves v steklu. Odločitvi pa prevlada seveda bližina centra. Ko prispeva tja, hotel izpolni vsa moja pričakovanja. Ambient je prekrasen, počutim se kot v mini mestni uličici.


Ne glede na to, da je ura že pozna, opraviva rundo po mestu do Katedrale. 

V Nemčiji božični sejmi trajajo vse do 6. januarja, zato me ne preseneča, koliko ljudi je na trgih in v mestu. Na stojnicah ponujajo vse mogoče in takoj mi je jasno, da bom morala novoletno zaobljubo o "manj žri" za nekaj dni pozabiti. Ker sva oba premražena in zelo lačna, se ustaviva kar pri prvi stojnici in si naročiva neke vrste ocvrt "rošti". Ko mi pečen krompirček zahrusta v ustih, pozabim na mraz in uživam v vsakem grižljaju. 

   


Pot nadaljujeva skozi mesto do Katedrale. 

Ko jo zagledam, ne morem verjeti kako velika je v resnici. Ni zaman največja gotska cerkev v severni Evropi in ima druga najvišja zvonika. Ker mi Brina, bodoča arhitektka v naši družini, naroči, da jo moram podrobno poslikati, se tega lotim zelo profesionalno. Na srečo ni gneče, prav tako ne vstopnine v cerkev, zato brez težav opravim fotografiranje in ogled.

Z Gorazdom si ogledujeva mesto, pijeva kuhano vino z rumom in jeva kölnske dobrote: käsekreiner v bombetki, ocvrta jabolka s cimetom... Ves čas upam, da dneva ne končam s hudim refluksom in bolečinami v želodcu, saj je ocvrtega (ampak hkrati dobrega) absolutno preveč. Da ne tvegam slabosti, na vse to navržem še šilček nekakšnega žganja, podobnega šnopsu. Noč na srečo preživim brez težav.

      

Naslednje jutro naredim plan za ogled mesta, ampak delam račune brez krčmarja. Gorazd me obvesti, da greva še malce na Nizozemsko. "Tako blizu sva" me prepriča, "in bilo bi škoda, če ne bi šla". Tako kreneva v največji temi in megli na Nizozemsko. Kraj - neznan, lokacija - neznana. Kar tako nekam na Nizozemsko pač.

Voziva po avtocesti, malo v snegu, malo v dežju in predvsem v koloni in megli. "Nizozemska blizu" postaja 150 kilometrov daleč in počasi me grabi jeza. Potem pa prečkava mejo in naenkrat se pokaže sonce, zelena trava, zunaj pa 14 stopinj.

"Kam sva to prišla?" gledam in sprašujem Gorazda, ki se mi zadovoljno smeji. 

"To sem hotel," mi reče. "Te peljat na Nizozemsko, na sončka in toploto." 

Spomnim se, da sva hotela za prvomajske počitnice v Amsterdam, pa je bilo tako mrzlo, da sva si zadnji trenutek premislila in šla raje v Rim. Takoj me jeza mine, še posebej, ko skreneva iz avtoceste, peljeva skozi majhna čudovita naselja in celo srečava kolesarje.

      

Spet sem zelo lačna, kar je najverjetneje posledica včerajšnjega "inzulinskega" presežka, zato pogooglam in v bližini najdem krčmo z zanimivim imenom: "Pri divji svinji". Nastavim navigacijo, ki pokaže, da bova tam čez dobre pol urce in preostanek vožnje preživim v opazovanju prelepe okolice.

Pojma nimam, kje se trenutno nahajava, moja orientacija čisto odpove, ampak me ne skrbi. Voziva po navigaciji in kmalu prispeva do krčme. 

Poldne je in pravkar so jo odprli, zato še ni pretirane gneče in parkirišče je prazno. Previdno vstopiva noter in preseneti me vroč zrak, ki butne vame, ko odprem vhodna vrata. Na sredi gostišča zagledam velik odprt kamin, okrog katerega so zložene masivne lesene pručke, da se lahko ob ognju pogreješ. Nekaj miz je že zasedenih, natakar naju vljudno pozdravi in takoj pelje k prosti mizi s podvprašanjem, kako dolgo bova ostala. Samo nekaj pojeva, odgovori Gorazd in ko sedem za mizo, vidim, da je na mizi rezervacija od 16. ure naprej. Super, na voljo za kosilo imava cele štiri ure. 

Pod čevlji mi, ko sedem za mizo, hrusta, zato pogledam, kaj je na tleh.  Zagledam olupke od kikirikija. Nič mi ni jasno, ko pa se ozrem naokoli, vidim, da vsi grickajo arašide in olupke mečejo na tla. Radovedno pogledam gospoda pri sosednji mizi, ki se mi nasmehne in z gesto pokaže, da naj tudi jaz olupek kikirikija vržem kar na tla. Ponovim za njim, vendar me kar malce boli srce, saj nisem navajena kar tako smetiti. Na koncu se sprijaznim s tem, da tako pač tukaj je, Gorazd pa me tudi potolaži, da najverjetneje zvečer to vse pometejo in skurijo v kaminu.

Krčma se zelo hitro napolni in ni proste niti ene mize. Ljudje, ki nimajo rezervacij, čakajo in se grejejo ob kaminu, kjer jim dobrodošlico prepeva velika božična papiga v kletki.

Naročiva hrano, Gorazd jelenov steak, jaz pa pujskove mesne kroglice. Hrana je tako okusna in ambient prijeten, topel, da se nama nič ne mudi nazaj.   

      

    

   

   


Ko pojeva še sladico in spijeva vsak deci vina, sem tako zadovoljna in srečna, da bi v toplem, prijetnem ambientu ostala v nedogled. 

"Zunaj sem videla tablo s kolesarskimi potmi." omenim Gorazdu. "Bi šla malo kolesarit?" 

MojPonyja še sploh nisem razpakirala. Če ne bom kolesarila, ne bom imela materiala za blog. Torej sploh ne bom mogla začeti srečno novega leta. Hvala bogu, da Gorazd razume mojo stisko in brez ugovarjanja vzame kolo iz avtomobila in ga postavi na travo. 

"Tam se postavi, te bom slikal." pokaže v smeri proti kolesarski stezi.  Ubogam in stopim v travo, ter se postavim ob ulično svetilko.

"Poglej nad seboj," Gorazd hudomušno pokaže na nekaj za menoj.

Obrnem se in namesto svetilke zagledam tablo: Belgija. Bila sva točno na meji med Nizozemsko in Belgijo. Navdušena poskakujem po travi od sreče in "srečno" stopim v pasji kakec. Jezim se, očitno nekulturne pasje lastnike najdeš povsod in živčno brišem športne copate v travo. Vonj kakca mi že stopi v nosnice in še dolgo potem se ga ne morem znebiti.

Jeza me malce mine, ko zagoniva po kolesarski stezi v smeri Belgije. Kakšnih petsto metrov v eno smer in nazaj, da bom zagotovo lahko potrdila, da sem z MojPonyjem bila tudi v Belgiji.

  

  

Temni se že, ko voziva po avtocesti nazaj proti Kölnu. Navigacija pokaže, da se voziva v smeri Maastrichta, kraja, kjer je študirala hči prijateljice Nade. Nadi napišem, kje sva in nazaj napiše, da se morava obvezno ustaviti. Pogledam Gorazda, ki pokima in že se voziva v rojstni kraj Evropske unije in Evra. Veselim se ogleda mesta, podobno velikega kot Maribor in z naraščajočo mednarodno študentsko populacijo, ki je nora na, ne boste verjeli, ocvrt krompirček v vseh možnih oblikah. Kolone, kot se jih spomnim še iz časa prodaje na mariborski Slovenski ulici, ko je bil krompirček popularen tudi pri nas, so pred vsako linico, kjer ponujajo krompirček. Sita cvrtja iz kölnskega božičnega sejma, se uprem želji po krompirčku, čeprav mi je kasneje, ko se že vračava domov žal.  Si pa zaželim kave in z Gorazdom iščeva primerno kavarno, kjer bi spila dobro kavo.

Kavarna Grand Cafe Nieuw Bruin na Vritjhofu je polepljena s slikami najbolj znanega dirigenta Andréa Rieua. Tukaj lahko kupiš karte za njegov  koncert, iz njihove terase se vidi točno na Vritjhof (brezplačni trg), kjer ima zabavni dirigent vsako leto poletni koncert.

Medtem, ko grem na stranišče, Gorazd naroči dve "italijanski"??? kavi na Nizozemskem, ki naju zato, ker je noter malo sladkega likerja Amareta in malce sladke smetane, staneta polnih 40 eurov.

Ko kasneje hodiva po glavni ulici proti železniški postaji, kjer sva parkirala avto in gledava v drage butike, ugotovim, da je bila kava še pravzaprav poceni.

  

  

  


V Köln prispeva pozno zvečer ponovno lačna. 

"V prvo gostilno kjer bo gneča, vstopiva, pa bo kar bo." pogumno rečem Gorazdu, ko hodiva iz hotela proti centru mesta.

In največja gneča je pred indijsko restavracijo. Ko sva že noter in naročava hrano, ugotoviva, da je restavracija vegetarijanska. In ker se preveč ne poglabljava v jedilnik, naročiva kar po občutku, kar na koncu pomeni, da je hrana pekoča, kot hudič. Ampak tudi tako dobra. Jezik hladiva s sokom in vodo, pri sladici pa že pozabiva na pekoč občutek v ustih.

  

Naslednji dan po zajtrku jo mahneva proti domu, kjer se na pol poti dobiva še z Gorazdovo sestrično, ki živi v Frankfurtu in se ravno vrača iz novoletnih počitnic v Zagrebu. Hvalim navigacijo, ki časovno točno izračuna, kje se bomo srečali, tako da ne rabim računat kilometrov v stilu nalog iz osnovne šole: če en vlak štarta iz postaje ob tej in tej uri ter vozi toliko kilometrov na uro, drugi pa štarta iz nasprotne smeri z dvakrat večjo hitrostjo čez pol ure kasneje - kje se bosta srečala?

Matematika mi tako ni šla najbolje v šoli, ne zato, ker je ne bi razumela, pač pa ker sem čas za vajo raje porabila za vožnjo s Ponyjem in pisanje.

Toda tudi brez hudega znanja računanja, vam lahko danes zaželim 365 krat srečnih dni v prihajajočem letu 2025. Izkoristite jih kar se da dobro in zabavno.

Jaz bom svoje zagotovo.

SREČNO 2025!