21.06.2026   1. dan: TOULOUSE - CASTELNAUDARY         Prvi poletni dan. Zajtrk v hotelu Ibis v Toulousu pojeva kasneje, kot sva predvidevala. Zato tudi kasneje začneva kolesarit. Računam, da imava do naslednjega mesta, kjer bova prespala skoraj 65 kilometrov.                                                                                                                                           

Ne morem presoditi, koliko časa bova potrebovala. Vem, da bi morala z MojPonyjem goniti vsaj 15 km/uro. Če bova vmes še kje počivala, se lahko 4 urna vožnja raztegne na uro ali več dlje.

Delati račune brez krčmarja, je vedno lahko past. Po vseh poročilih opozarjajo, da je v Franciji rdeč alarm glede temperatur.  Vode imava dovolj, namazana sva s kremo za sončenje, zaščitena s kapo in očali. Prepozno štartava. Ura je 7,00 ko zapustiva hotel. Morava še do kraja, kjer se uradno začne Canal du Midi: Port de l'Embouchure. To nama vzame še pol dodatne ure. In ko ravno štartava s polno paro, se pred nama pojavi dečko, s prazno zračnico na kolesu.

  

  

  

Gorazd seveda ustavi in pomaga, kar naju stane še dodatne pol ure.

Pot, ki poteka ob Canalu du Midi od Toulousa do Castelnaudaryja, je v bistvu najbolj senčna in več ali manj do Castelnaudaryja asfaltirana oz. utrjena. Približno 52 kilometrov se dviguje do najvišje točke Seuil de Naurouze, tako da me občutek, da se ves čas vzpenjava, ne vara. Čutim to v nogah, ko poganjam pedale.

Ker je temperatura zraka vedno višja, čutim tudi na telesu, da se vedno bolj segrevam.

Stojiva kjer lahko. Največkrat na zapornicah, kjer je praviloma skoraj vedno senca. Do 11. ure nimava sreče, da bi lahko kje spila kavo. Ob kratkem postanku pojeva rogljičke od včeraj in proteinsko ploščico. V enem izmed bidonov imava namesto vode elektrolite, ki jih pijeva, da nadoknadiva skozi potenje izgubljene minerale.

Vse se vrti okrog vode. Ogromno je spijeva, polivava se po telesu in glavi, saj je vedno bolj vroče. Gorazd ob naslednji zapornici, kjer ponovno stojiva, omeni, da je nekje prebral, da moraš z roko iz kanala zajeti vodo, da lahko rečeš, da si na kanalu sploh bil. Ni mi treba dvakrat reči, na naslednjem počivališču se oba škropiva z vodo iz kanala. Voda ni videti preveč čista, toda zaradi vročine me mika, da bi se vanjo potopila do glave.

  

  

  

  

Na eni izmed zapornic sva tudi prvič priča prehodu ladje iz nižjega na višji nivo kanala s pomočjo zapornice. Zanimivo je opazovati, kako se bazen polni z vodo in pri tem dviguje barko na isti nivo vode, ki je v kanalu na drugi strani zapornice.

  

Canal du Midi je bil zgrajen kot bližnjica med Atlantikom in Sredozemljem, s čimer so se do tedaj morska potovanja izognila sovražno nastrojenemu španskemu ozemlju. Prekop je 15 let pomagalo graditi cca. 12.000 delavcev, moških in žensk v starosti od 20-50 let. Prav ženske, ki so prihajale iz rimskih kopaliških kolonij s Pirenejev so s svojo kmečko pametjo pomagale inženirjem pri izgradnji hidravlike samih zapornic. Glavnina izgradnje kanala je potekala med letoma 1667 in 1681 (Wikipedija)

Na naslednji zapornici končno najdeva odprto restavracijo, ki žal ob 13,00 uri nima več hrane. Vso hrano so prodali skupini kolesarjev in kuhinjo zaprli. Na drugi zapornici par kilometrov naprej se zgodba ponovi.

Na to zagotovo nisva računala. Glede vode sploh ni težava, povsod vam jo natočijo brezplačno. S hrano pa je popolnoma druga zgodba. Na tej zadnji postaji si privoščiva sladoled v šalčki, da si povrneva vsaj nekaj energije.

  

Ne preostane nama drugega, kot da nadaljujeva pot do Castelnaudaryja in si tam privoščiva kosilo.

Castelnaudary (okcitansko Castèlnòu d'Arri) je naselje in občina v južnem francoskem departmaju Aude. Leta 2009 je naselje imelo cca. 11.000 prebivalcev. Tu je tudi nastanjen 4. regiment francoske tujske legije. (Wikipedia)

V to majhno mestece prideva po prašni cesti, z močmi čisto na koncu. Vroče je, sence ni, lačna sva.

  


Center mesta se nahaja na hribu, zato z zadnjimi močmi prikolesariva na Glavni trg. Pred seboj zagledava restavracijo, hotel in kavarno. Toda nikjer več ne strežejo hrane. Odprt je le bistro, pod velikim drevesom, s super senco, kjer vsi gledajo nogomet.

  

Ko sprašujeva domačine, kje lahko kaj jeva, vsi odkimavajo z glavo. Jezna sem nase, da dan prej v Toulousu nisva kupila nič za jest, čeprav sva šla v trgovino po vodo. Če bi že včeraj predvidela, da zaradi nedelje mogoče ne bo tako enostavno priti do hrane, danes ne bi bila lačna.

Ko tako poklapano sediva, do naju pride mlad fant, ki naju že ves čas opazuje in pokaže na majhno stojnico pred trgom.

Španska družina na stojnici prodaja tople empande s piščančjim mesom. Takoj sem na stojnici, še preden plačam, ugriznem v empanado in okusim vso ljubezen, ki jo je ženska pred menoj vložila v pripravo te jedi. Kristalno mi je jasno, da je to posledica lakote in bi tudi brusni papir bil enako dober, če bi bil hrana. Ampak empanada je res odlična. Kupim še eno, ki jo kasneje pojem v hotelu kar v postelji.


V bistroju dobiva še kavo in vodo in dan pod drevesom v senci, je na koncu popoln.

V bistroju ostaneva skoraj do večera. Vmes ponovno rezervirava hotel Ibis, tokrat budget varianto, približno 3,5 km oddaljeno od centra Castelnaudaryja. Za sobo odštejeva le 65,00 EUR. Ne da se nama še v hotel, prevroče je, da bi si ogledovala mesto, zato ostaneva v bistroju pod drevesom, od koder naju nihče, vsaj dokler imava na mizi pijačo, ne naganja.

Z zanimanjem opazujem skupino policajev, ki hodijo okrog avtomobilov, parkiranih ob cesti in slikajo registracijske številke. Nimam občutka, da bi bili avtomobili napačno parkirani, zato vprašam natakarja, kaj se dogaja.

Nocoj bo na trgu velika zabava, reče, DJ-ji, glasbene skupine.., zato morajo avtomobili proč. In res, samo tiste avtomobile, ki jih lastniki po pozivu policije ne odpeljejo, odstranijo s pajki.

Mika me, da bi ostala in se zabavala, ampak moj cilj je tokrat drugačen. Zabavala se bom, ko prevozim kanal od začetka do konca.

Zato se raje odpraviva v hotel.

Na poti do hotela naletiva na pizzomat. Vesolje se z mano heca, pomislim. V Franciji, kjer sem že skoraj sita od španske empanade, mi nudi italijansko rešitev za lakoto.

  

V hotelu ponovno naletiva na prijazen sprejem. Parkirišče, sicer zunanje, je ograjeno in nadzorovano, tako da ni težav za varnost koles. Zajtrka nimava, zjutraj, ko odhajava nama ponudijo brezplačno kavico, kar z veseljem sprejmeva.

Ibis budget je čisto spodoben hotel, čist, postelja dovolj velika, kopalnica pa si domiselno deli del površine s spalnico. Zmoti me edino, da je v sobi samo ena brisača. Ne jezim se, ne ljubi se mi v recepcijo po še eno brisačo, s seboj imava tudi svoje.

Uro nastavim tokrat še malo bolj zgodaj. Jutri naju čaka malce lažja etapa do Carcassonna in upam tudi manj vroč dan.