24.06.2026   4.dan: HOMPS - BEZIERS   Ko kreneva iz Hompsa je še temno. Izza obrobij hribovja se sonce rdečkasto sveti in naznanja svoj prihod. Drviva iz Hompsa, ne zato, ker nama ne bi bilo tukaj všeč, vzljubila sem to mesto, pač pa ker naju danes čaka ena izmed najdaljših tur. In najbolj vroč dan.

Navadila sem se že, da ko zvečer pogledam v hotelu francoska poročila, vsak dan rečejo: jutri bo še bolj vroče, jutri je nov rdeč alarm.

Zaenkrat nama gre super. Vsak večer spijeva magnezij, sproti, ko kolesariva pijeva elektrolite in seveda ogromne količine vode, da ne dehidrirava. Mišice naju skoraj ne bolijo.

Pa vendar me je današnje vožnje strah. Strah, da ne bova pravočasno prišla v Beziers in bo že prevroče. Strah, da enostavno ne bom več zmogla, ker se mi več ne da kolesarit. Strah da bo kilometrov na koncu preveč. Strah, da me bodo izdale noge.

Ampak, kot je dejala moja prijateljica Nada: vse je v glavi. Zato nastavim svojo glavo na pozitivno in drvim po prašni makadamski poti naslednjemu cilju naproti.

Pozna se, da že dolgo ni deževalo. Izza kombajnov, ki žanjejo pšenico, se dviga velik oblak prahu, delavci, ki kosijo posušeno travo ob kanalu, so od glave do peta beli od prašne zemlje.

Goniva, kar se da hitro, brez besed. Hitro doseževa Château de Ventenac-en-Minervois, mogočno arhitekturno znamenitost, ki je med drugim tudi odlično vinsko posestvo in zgodovinska klet.



  


Mudi se nama, nimava časa za pokušino vin.

Od tega dela naprej je pot ob kanalu zelo zahtevna, ozka in koreninasta, zato se psihično pripravljam nanjo.

Potem pa se pred menoj pojavi tabla za prepovedano nadaljevanje vožnje, ki naju hkrati preusmeri po popolnoma novi, asfaltirani cesti mimo vinogradov. Očitno je ta del bil prenevaren in so raje speljali obvoz stran od kanala. In res se, po nekaj kilometrih, malo pred Le Somailom, vrneva ob kanal.

V vasici Le Somail, katere posebnost je, da spada pod pristojnost treh občin,  sva prezgodaj, da bi lahko kje popila kavo. Zato se ne obotavljava preveč. Zaustavi naju le jata dobro rejenih gosk, s hudim gosakom, ki pred nama ležerno prečkajo stezo ob kanalu. In ustaviva se, da narediva par fotografij z mostu na kanal.


  




Že od Toulousa naprej naju spremljajo kolesarji, ki jih tu in tam srečava istih točkah, kjer počivava tudi midva.

Ena izmed njih sta Rosaline in Christian, starejši par, ki se kar ne more načuditi, kako lahko s tako majhnimi kolesi na MpjPonyju enako hitro kolesarim kot onadva z električnimi kolesi.

To, da si onadva vzameta malce več časa za počitek in naju potem dohitita in prehitita, vljudno ne omenita.

Ponovno se srečamo na objektu Libron.


Objekt Libron predstavlja edinstveno konstrukcijo na kanalu Canal du Midi. Omogoča prečkanje reke Libron s strani kanala v bližini mesta Agde v jugozahodni Franciji. Na mestu križanja reka Libron teče na morski gladini, medtem ko kanal Canal du Midi poteka na nekoliko višji ravni, zaradi česar uporaba običajnega akvadukta ni bila mogoča. Izziv je dodatno oteževala nagnjenost reke Libron k nenadnim poplavam, do katerih prihaja približno dvajsetkrat na leto. Prvotno so težavo rešili z izgradnjo akvadukta v obliki splava, znanega kot *Radeau du Libron* (Splav Libron), ki je za zaščito kanala med poplavami uporabljal poseben čoln. Leta 1855 ga je nadomestila sedanja konstrukcija. Ta zaščiteni objekt je uvrščen na seznam svetovne dediščine, leta 1996 pa je bil razglašen za zgodovinski spomenik (Wikipedia)

Sledi obvezno fotografiranje in že drviva dalje.


  




Do Beziersa peljeva še mimo edinega tunela na kanalu Du MIdi – predor Molpas. 165 m dolg in  8 m visoko nad površino prekopa, je bil rešitev za izogib dodatni zapornici.

Prav v tistem trenutku ladjica gre v tunel in že čez nekaj trenutkov izgine ter se nato prikaže na drugi strani tunela.


  


Do Beziersa nimava več daleč, še sreča, saj sonce pripeka tako močno, da na trenutke nisem čisto prisebna. Ugotovim, da če si zmočim lase pod čelado, me vroči zrak vseeno hladi. Zato se med vožnjo na veliko polivam z vodo po glavi, po vratu, po obleki, ki mi mokra hladi bedra.


Tik pred Beziersom naletiva še na eno znamenitost – Zapornice Fonserannes (francosko: écluses de Fonserannes, les neuf écluses)


Stopnišče z zapornicami je zgodovinski spomenik Francije in ena najbolj obiskanih znamenitosti v mestu.

Zgradba je bila zgrajena v 17. stoletju in je začela delovati skupaj s Canal du Midi, Sestavljena je iz osmih komor ovalnih oblik, značilnih za prekop Canal du Midi in devetih vrat, ki omogočajo dvig čolnov za 21,5 metrov na razdalji 300 metrov. Stopnišče je bilo prvotno zgrajeno kot osem stopenjsko, ki je skupaj z deveto zapornico (écluse de Notre-Dame, 710 metrov proti severovzhodu) omogočila čolnom, da so prečkali reko Orb na nivoju in 700 m dolvodno ponovno vstopili v prekop. Ime devet zapornic izvira iz tega časa. (Wikipedia)

 


  


Spustim se po hribu navdol, drvim ob Canalu, z menoj drvijo konji, skulpture v vodi v galopu in ko končno zagledam mesto s katedralo na vrhu hriba – Beziers, me ima, da bi zajokala od sreče.

Kljub temu, da sem se bala, da bo to najtežja etapa do sedaj, jo zvozim brez velikih težav.

Me pa veselje v trenutku mine, ko ugotovim, da se Hotel Imperator, ki  ga rezerviram ravno zato ker je v samem centru Beziersa, v bistvu nahaja na vrhu hriba. Že tako utrujena komaj prilezem po strmih ulicah na vrh hriba, kjer se pred menoj odpre  - center mesta.

Velik trg z restavracijami, trgovinicami, hoteli in mogočno Stolnico Sv. Nazarija.


   


  


V hotel prideva popolnoma premočena. Receptor, mlad fant, nama takoj ponudi vodo, ki jo na dušek spijeva. Po hitrem chek-inu, sva že na hladnem, v sobi, s prekrasnim pogledom na trg mesta.

Kakšno uro traja, da se umijeva in prideva k sebi, nato pa spet greva v lov na hrano.

Ne rabiva hoditi daleč, na vogalu trga, le streljaj od hotela, sedeva k mizi, ponovno v globoki senci velike platane in si naročiva dnevno ponudbo.

Gorazd piščančji frikase s kozicami in špageti, sama si zaželim lignje po lokalnem receptu. Gorazd se zmoti v naročilu in na koncu jem zelo dobro dušeno šunko s krompirjem. Sladico, Creme brulee, ki jo Francozi pripravijo v dosti večjih in bolj plitvih skodelicah, da je več zapečene karamele, kot pri nas, si z Gorazdom lahko deliva.

Do večera se potepava v mestu, nato pa se vrneva v hotel.


  


Jutri bova dosegla slano jezero, v katero se kanal izliva. Pot več ni zahtevna in dolga. In zelo blizu mesta se konča, kjer sva pustila avtodom. Tako, da ne pričakujem večjih težav.

Zato z mislimi že pri jutrišnjem dnevu, sproščeno zaspim.