23.06.2026    3.dan: CARCASSONNE - HOMPS   Odrineva še prej kot ponavadi. Ulice Carcassonna so zjutraj prazne. Francozi zelo radi spijo. Elena, gospa, ki jo spoznava na poti z vlakom iz Agdeja v Toulouse, se nama smeji, ko ji razlagava, kdaj bova s kolesi krenila na pot.                                                                                                                                 

Do 10.ure zjutraj se Francozi ne premaknejo nikamor, razloži.

To nama je sedaj že kristalno jasno. Toliko bolj uživam v jutranji vožnji skozi mesto. Tišina, vonj po opranih ulicah, brez avtomobilov, brez ljudi.  Samo prazna cesta in jaz na sredini z Mojponyjem.


  


   


Hitro prideva do kanala. Ladjice, lepo parkirane v vrsti, so vidne že na daleč, kolesariva ob njih.

Jutro je božansko. Sonce vzhaja pred nama in skozi visoke bambuse sramežljivo potiska svoje žarke. Svetloba tvori popolne oblike odsevov mostov v kanalu. Prekrasen trenutek, ki ga doživiš samo tukaj na kanalu. Fotografiram Gorazda in potem še on mene. Želim ovekovečiti ta trenutek. Želim ovekovečiti to popolnost. V naravi je vse popolno. Tudi jaz sedaj, ki sem del nje.


  




  


  


  


Vseeno morajo na nekaterih delih kanala poseči v naravo. Drevesa so stara, izmučena od silnih vetrov, ki pihajo v tem predelu. Nevarno so nagnjena, zaradi plitvih korenin velikokrat padejo na stezo ob kanalu. Zato jih na nekaterih delih posekajo. Namesto njih že sadijo nova.

Z Gorazdom kolesariva v tišini, vsak s svojimi mislimi. Ugotovim, da skoraj dve uri ne izrečeva niti ene besede. Potrebna sem kave. Prekinem tišino, ko zagledam zanimive skulpture na drugi strani kanala.



  





Kave sicer ne dobiva, dobiva pa zanimivo razstavo skulptur iz odsluženih delov vozil, koles, različnega orodja. Lastnik - umetnik iz ostankov orodja in kovine pred vhodom razstavlja animirano družino na kolesih, brez oblačil.

Smejiva se prikazanemu in poskušava še enkrat aktivirati električno zanko, da bi videla ponovitev kolesarjenja nagih, ali kot so nekatere med njimi, tudi nespodobnih skulptur.


Kolesariva naprej, po prekrasni pokrajini, čez viadukte, mostove, zapornice, mimo polj zlate pšenice in sladke vinske trte. Tik pred mestom Homps, si na zadnji zapornici, ob pogledu na barko, ki se počasi dviga izza zapornice na gladino vode kanala, privoščiva kavo.

In potem prideva v Homps – majhno mestece s cca. 600 prebivalci in z veliko dušo.


  



Občina, ki leži ob rimski cesti, speljani po trasi starodavne poti za trgovanje s kositrom (iz 3. stoletja pr. n. št.), je po vsej verjetnosti nastala iz galorimske vile z imenom Aldomus; Homps se je hitro razvijal in v nekaj stoletjih prerasel v cvetoče, premožno mestece.

Pomemben gospodarski razcvet je kraj doživel po dokončanju kanala Canal du Midi leta 1681. Postal je ne le tretje največje pristanišče ob kanalu, temveč tudi eno redkih, kjer so lahko manevrirale tovorne ladje (barže), zaradi česar je bil v tistem času pomembno središče celinskega ladijskega prometa.

K tej trgovini in razvoju kraja so prispevali okoliški vinogradi – čeprav jih je hudo prizadela trtna uš. Desetletja so sem neprestano prihajale ladje, da bi naložile sode in posode, namenjene v velika pristanišča Bordeaux, Toulouse in Sète. (Wikipedia)


Pred mestom se ustaviva ob velikem jezeru. Ne mika me, da bi se ohladila v njem. Za danes si rezervirava posebno prenočišče.

Resort Vacanceole Port Minervois – Les Hauts du Lac in Homps. Z zunanjim bazenom.  Cena 99,00 EUR. Zajtrka ne potrdiva iz že ustaljene prakse, ker zgodaj štartava na pot.

Takoj, ko rezerviram sobo, dobim na mobitel natančna navodila v štirih različnih jezikih, ki jih seveda ne preberem. Ko ob 12. uri prispeva na lokacijo, nama prijazna receptorka razloži, da lahko ključe od hiške dobiva šele ob 16. uri.

Hiške? Rezervirala sem hiško? Super, sem vesela.

Imava 4 ure časa, nekam se morava skriti pred vročino. Povprašam za bazen in receptorka se naju usmili in nama na roki nadene zapestnici. Do prevzema hiške se lahko kopava v bazenu.

Kako sem ji hvaležna. Takoj odideva proti bazenu in ne mine par minutk, ko sva že v hladni vodi. Približno pol ure se namakava v bazenu, potem pa zapustiva kompleks.


  


  


Greva v mesto, pravzaprav ob kanal, kjer je odprt bistro La Peniche, kar v prevodu pomeni: barka.

Pod velikimi oleandri pijeva pivo in limonado in uživava ob pogledu na barke ob kanalu.

Na tabli postavljeni zraven mize je napisan tri-hodni dnevni meni. Berem francoske besede in ne razumem ničesar. Zato prosim »Vsevednega« (Chat GPT), da mi prevede napisano. Takoj prevede jedilnik oz. dnevno ponudbo.

Zelo sva lačna, zato prosiva natakarja, da nama prinese kar obe jedi, ki si ju bova razdelila. Takoj naju usmeri v notranjost bistroja in pred nama se odpre velik skrit vrt, ki me popolnoma očara.


  


  


Glede na velikost mesta, bi pomislila, da bova sama, ampak Francozi ne bi bili Francozi, če ne bi radi dobro jedli. V trenutku se vse mize zapolnijo, na kosilo pridejo večinoma domačini, kot opazim po komunikaciji z natakarji. Z večino se poznajo, le nekaj malega je turistov kolesarjev, tako kot midva in zraven naju za mizo še velika španska družina. Tri-hodni meni:  25,00 EUR.

In hrana naju začara:

Predjed: Mille-feuille iz rdeče pese in svežega zeliščnega sira in lososov narastek z mlado zelenjavo  

Glavna jed: Sipa v paradižniki omaki na način šefa kuhinje in jagnječji kotlet z glazuro iz medu in timijana 

Sladica: Ocvrt kruh (francoski toast) z gozdnimi sadeži in čokoladni tartuf s hruško 

In seveda vino, rdeče, domače, hišno, božansko.

Pomislim, da bi lahko tako dobro jedla vsak dan, zato vse slikam, zapisujem, da mi kaj ne uide iz spomina.

Sita od dobre hrane, utrujena od vročine in vina, se premakneva nazaj v bistro,  kjer celo za par minutk zadremam.


  


  




Nihče naju ne preganja, nihče se ne zgraža, ko napol spim na stolu, tam sva, počivava v senci in čakava na vrnitev v resort, kjer bova spala.

Nekaj časa še imava, zato skočiva v trgovino.

Resnica o francoskih trgovinah: v vseh je prijetno hladno, zato nama velikokrat pridejo prav, ko se nimava kam skriti pred vročino. In poleg tega so vse, ampak res čisto vse, fantastično založene z vso možno zelenjavo, sadjem in pripravljenimi svežimi jedmi.

Za jutrišnje kolesarjenje vzameva tortilje, jogurte, sadje, rogljičke, Gorazd najde celo »pajke«, da lahko učvrsti prtljago na kolesih. Kupiva vse kar jutri potrebujeva za pot, ki ne bo lahka.

V resort se vrneva minuto pred četrto uro in čakava, da odprejo recepcijo.

Druga receptorka, druga pravila.

Najprej se čudi prijaznosti prejšnje receptorke, ki nama je predčasno dovolila na bazen, potem pa zahteva kavcijo 300,00 EUR za hiško. V roke nama potisne hišni red, naju opozori, da morava za seboj počistiti vse smeti in jih odnesti v kanto, posteljnino in brisače zložiti v posebne vreče in jih odložiti pri recepciji, ključ pa, glede na to, da bova štartala zgodaj, vreči v nabiralnik pred vrati recepcije.

Ker sva utrujena in potrebujeva počitek, pristaneva na vse, Gorazd pristavi Viso na pos-terminal in odpraviva se v hiško. Majhna,  v mediteranskem stilu, z zasebnim vrtom in teraso, pogledom na jezero, z ločenim dnevnim prostorom s kuhinjo, s spalnico in ločenim straniščem ter kopalnico.

Ni mi žal, vesela sem ugodja, vesela bazena, v katerem se ponovno hladiva. Morava se spočiti, morava se ohladiti in zasluživa si.




Proti večeru se ponovno odpraviva, kam drugam, kot v La Peniche, tokrat na pizzo. Spet je restavracija nabito polna. Homps me navduši. S svojo živahnostjo me preseneti, kljub svoji majhnosti. Zdi se mi, da mi tukaj ne bi bilo nikoli dolgčas.


  


Zvečer sem do konca utrujena. Ravno se odpravljam v posteljo, ko skozi odprta vrata balkona pride mali živalček – martinček s trikotno obliko glave, ki spominja na zmajčka. Ne ustrašim se ga, ni pa mi prijetno, da je v hiši. Gorazd ga poskuša uloviti, smejiva se, ko mu ne uspe. Potrebna sem spanja, z martinčkom v postelji ali brez.

Jutri naju čaka ponovno zahtevna in dolga tura.


Še preden uspem še karkoli načrtovati za jutrišnji dan, me zmanjka.