22.06.2026  2. dan: CASTELNAUDARY - CARCASSONNE     Iz Castelnaudaryja kreneva zgodaj zjutraj. Po mojih izračunih in glede na tempo vožnje včerajšnjega dne, bi morala v Carcassonnu biti nekje okrog 11. ure. Dovolj hitro, da prehitiva najhujšo vročino.                                                                                                                                                             


Dnevi so vedno bolj vroči, območje v katerem kolesariva pa na temperaturnem zemljevidu obarvano rdeče.


Napolniva plastenke z vodo. Voda v Franciji je tudi iz pipe pitna. Ko receptorko hotela vprašam ali smem piti vodo iz pipe, mi skoraj užaljeno odvrne, seveda, saj nismo v Afriki. Držim se načela, da kjer ni posebej označeno, da voda ni pitna, pijem vodo iz pipe. In vse je ok.


Steza ob kanalu iz Castelnaudaryja je večino makadamska, včasih brez enega samega drevesa. Le prašna pot, nizka trava in kanal.

Očitno vročina ne moti avtodomarja na drugi strani kanala. Kampira sredi ničesar, sam samcat, ob kanalu.

Pot proti Carcassonnu se kasneje malenkost razširi.  Peljeva mimo prekrasnih nasadov vinske trte, tako značilnih za to pokrajino, pokrajino Languedoc-Roussillon (Oksitanija) 

Kot ljubiteljica dobrega vina ne morem, da me ne bi Gorazd slikal ob trti.


  


  


  


  


 Na poti peljeva tudi mimo majhne vasice Bram, le streljaj od Canala du Midi.


Pogled iz zraka na vas Bram je osupljiv: to nekdanje cerkveno naselje s svojo krožno tlorisno zasnovo razkriva nešteto vijugastih ulic. Je najbolje ohranjena krožna vas v Evropi. (Wikipedia)


  


  


 


V samem središču ob veliki katedrali počijeva in pojeva malico. Ne morem se upreti temu, da s kolesom obkrožim vasico. Najprej naredim manjši krog okoli cerkve in nato prevozim še najbolj oddaljeno ulico. Na poti skoraj povozim gospoda, ki parkira svoj avto na sredini ozke uličice in iz njega jemlje opremo za ozvočenje. Zapleteva se  pogovor, pove da je DJ in tukaj v Bramu stanuje. Midva mu razloživa, da sva iz Slovenije in kolesariva po Canalu du Midi.

Sloveni, ouais, ouais,..Pogačar.. Tour de France…velo .. in pokaže na moje kolo. Potem se prime za glavo. Z roko po zraku nariše majhen krog in pokaže na moja kolesa na Ponyju.

Smejim se mu. Ja, pomislim, Pogačar bi celo zmogel s Ponyjem prevoziti Tour. Pri Francozih je zelo priljubljen, ne glede na to, da že nekaj let,  v njihovi državi, na njihovem največjem kolesarskem dogodku,  pobira vse zmage. Ali pa zato.

Pomaham mu v pozdrav, temu zanimivemu DJ-ju najinih let in čez par kilometrov sva že nazaj na makadamski poti ob kanalu.


In potem … Carcassonne!



Vedno kadar gledam Tour de France, ga občudujem.

Majhna trdnjava na vrhu hriba, ki iz helikopterskih posnetkov izgleda božansko. Srednjeveška utrdba, najbolje ohranjena v Evropi, je dodana na seznam UNESCO-ve svetovne dediščine.


Carcassonne (okcitansko Carcassona) je mesto in občina v južni francoski regiji Oksitanija, prefektura departmaja Aude. Mimo Carcassonna je speljan vodni kanal Canal du Midi, ki povezuje reko Garono s Sredozemskim morjem. Ima okoli 50.000 prebivalcev. Leta 2015 so ga restavratorsko obnovili, da lahko sedaj obiskovalci obkrožijo trdnjavo.(Wikipedia)


V Carcassonne prispeva točno ob 11. uri. Mesto je okrašeno s pisanimi visečimi trakovi, kar ga naredi prijazno in živahno.  V samem centru mesta, v eni izmed mnogih restavracij na trgu, sedeva v senco. Prijazen natakar nama takoj ponudi dnevno jed iz menija, ki jo Gorazd tudi naroči, sama raje posežem po nečem bolj znanem – piščancu s krompirjem.

Na koncu Gorazd dobi zelo dobro solato, s popečeno bombetko na sredini, naloženo s  pršutom in papricirano francosko klobaso, podobno kulenu, jaz pa kuhana piščančja prsa s solato in pomfrijem. Podeliva si jedi in obe sta zelo okusni. Sediva in uživava v brezdelju in kozarcu dobrega rdečega vina, po še enem dnevu preživetim ob kanalu.


  


  


  


Hotel rezervirava že včeraj zvečer. Ibis Carcassonne Centre, cena 115,00 EUR.

Prideva veliko pred napovedano uro, vendar nama receptorka pove, da je najina soba že pripravljena. Ponovno doživiva prijazen sprejem. Receptorka je gospa z veliko mero dobre volje in širokim belim nasmehom. Ne vem ali so ti hoteli v družinski lasti, kot franšize, vse osebje je res zelo prijazno. Dekle, ki stoji zraven nje izza pulta, je receptorki zelo podobna, zato predvidevam, da je njena hčera.


Hotel na žalost nima parkirišča.  Na notranjem dvorišču, kjer po navadi parkirajo avtomobile, potekajo manjša gradbena dela. Razočarano pogledam Gorazda, kje bova sedaj pustila kolesi, pa naju receptorka povabi, naj ji slediva skozi vrata v njeno pisarno.

Tukaj bodo na varnem, pove v brezhibni angleščini in parkira najini kolesi kar pred svojo pisalno mizo.

Nerodno mi je, ker sta kolesi prašni od kanalskega makadama, da ne govorim o Gorazdovih torbah, ki so čisto bele od prahu, ampak receptorke to sploh ne moti.



"Breakfast tomorow?" vpraša, in ko ji razloživa, da greva že zgodaj iz hotela, da ne kolesariva po vročini, se nasmeji in reče: "No problem, then only coffee."


V sobi je prijetno hladno. Stuširava se in potem počivava. Zaslužila sva si. V dveh dneh prekolesariva več kot 100 kilometrov.


Po počitku kreneva na trdnjavo. Peš, skozi mesto in čez most. Sonce neusmiljeno pripeka, ko hodiva po hribu navzgor do trdnjave. Pred trdnjavo je parkirišče polno avtobusov in avtomobilov. Gneča za obzidjem je velika. Vendar me ne moti. Vesela sem, da sem tukaj.

Hodiva po ozkih uličicah, kupujeva spominke, se slikava na vseh mogočih točkah in si na koncu privoščiva večerjo v srcu trdnjave. Ponovno dobro jeva. Francozi so mojstri kulinarike in iz najbolj enostavnih sestavin naredijo simfonijo okusov. Porcije so ravno dovolj velike, da nimaš občutka, da si se prenajedel, si pa kljub temu sit. Veliko zelenjave, v vseh oblikah, malo priloge in meso ali riba.  Moj zmagovalec: škampi s kepico maslenega riža, pečeno zelenjavo na žaru in solatko z božanskim prelivom. Ta jed me popolnoma očara.

Ob kozarcu vina, dveh, počakava v senci na večerni hlad, preden se odpraviva nazaj v hotel.


  


  


  


Greva skozi mestni park, z zanimivimi kipci in veliko zelenja. Občudujeva skulpture kolesarjev, ki označujejo, da bo tudi letos Tour potekal skozi to fantastično mesto.  Že ob prihodu v mesto opoldne, se fotografiram ob teh posebnih kolesarjih.




Pozno zvečer prispeva v hotel. Jutri naju čaka nova etapa do Hompsa. Po napovedih tistih, ki so že kolesarili po kanalu, z manj sence, ampak tudi z manj kilometri. Če bova dovolj hitra bova končno imela čas za daljši počitek.

Budilko nastavim na 05:05.