25.06.2026   5.dan: BEZIERS – POINTE DES ONGLOUS (Marseillan) – SETE   Zbudim se ob petih zjutraj, brez ure. Polna sem pričakovanja, saj bom danes zaključila kolesarjenje po kanalu du Midi. Prišla bom do samega konca.                                                                                                                                                                                                                         

Prišla bom do izliva kanala v slano laguno Étang de Thau, oz. do Pointe de Onglous, svetilnika, kjer se uradno konča plovna pot in od koder ladje lahko potem preko pristanišča Sete pridejo do Sredozemskega morja.

Pogled skozi okno balkona mi razkrije, da sonce še ni vzšlo, na trgu pa, razen čistilcev, ki pridno pomivajo in pometajo trg,  ni žive duše.

Spakirava stvari, vzameva kolesi in zapustiva Beziers. Sonce ponovno vzhaja pred nama, kar nama pričara nepozaben ambient, ki ga, četudi se tako trudim, ne morem ujeti v kamero telefona.

  

  


Vsak s svojimi mislimi po prašni poti, hitro pobirava kilometre. Vmes na poti srečava par iz Švice, gospod ima na kolesu predrto zračnico.  Kolesariti sta začela na severu Francije, šla ob Atlantski obali mimo Bordeauxea in do sedaj prevozila že 1600 kilometrov. Še bosta kolesarila, do konca kanala in še naprej, potem pa se z vlakom vrneta domov.

Gospod z zanimanjem gleda mojega Ponyja. Če sva doma v bližini in malce kolesariva, naju vpraša. Ko omeniva, da sva prevozila celo pot iz Toulousa, je res vidno presenečen. Od kod sva, nadaljuje s vprašanjem.

Gorazd mu odgovori, da prihajava iz Slovenije in moški se široko nasmeji. Potem pa ni čudno, da lahko s tako majhnim kolesom prevozita kanal. Dežela odličnih kolesarjev ste, našteje Pogačarja, Rogliča, Mohoriča, Tratnika. Da je gledal dirko po Sloveniji. In komaj čaka na Tour.

Ko ponudiva pomoč, se zahvalita, da imata vse pod kontrolo, zato nadaljujeva pot.

Gorazd omeni, kakšno srečo imava in se zahvaljuje, da se nama na kolesarjenju res ni pripetilo nič neugodnega, še zračnice so na srečo ostale cele.

Na poti spet srečava Rosaline in Christiana in skupaj, dokaj zgodaj, pridemo v Agde, mestece, v katerem sva štartala to avanturo, ko sva se prvi dan z vlakom peljala v Toulouse.

  

Midva ostaneva na kavi in rogljičku, zato se poslovimo. Te berem na Facebooku, obljubi Rosaline, ko si mahava v slovo.

Počitek nama dobro dene. Sveža se odpraviva naprej proti izlivu kanala. Na mostu pred jezerom zavijeva desno proti nasipu. Nekaj kolesarjev zavije v levo, čez most. V daljavi že vidim svetilnik in srečna se smejim na ves glas.

Potem pa na nasipu zaradi vetra, ki piha z vso močjo in zaradi na novo nasute poti z malo večjim kamenjem, ne morem nikakor kolesariti. Jezno tiščim pedale, pa se mi kljub temu MojPony vedno bolj ugreza v kamenje.

Pomaga mi Gorazd, ki me prime za hrbet in me močno potiska naprej. Ker sem z njegovim pospeškom malenkost hitrejša, MojPony poleti po makadamu in končno doseževa cilj.

Kje je tabla? sprašujem Gorazda in potem jo zagledam. Na drugi strani kanala! Šele sedaj mi je jasno, zakaj so nekateri kolesarji šli v levo. Na drugi strani kanala je speljana asfaltirana potka čisto do konca kanala oz. do table, ki označuje kanal.

Ampak če bi šla po drugi strani, ne bi prišla do svetilnika. Gorazdu naročim, naj me fotografira kar čez kanal.

Srečna sem. Ponosna, da sem zmogla prevoziti kanal od začetka do konca.  In da sem prva ženska na svetu, ki ji je uspelo prevoziti Canal du Midi, z 20-colskimi kolesi. Z legendarnim Ponyjem.

Brez poškodb, brez padca, brez zdravstvenih težav, brez defektov, brez bolečin v mišicah, brez slabosti, brez zastrupitve s hrano, brez srečanja merjascev ali kač, brez vročinskega šoka in brez srčnega zastoja. Brez kakršnekoli nesreče, ki se lahko zgodi v trenutku.

Natanko 268,77 kilometrov prevozim do konca tega veličastnega, ogromnega in neverjetno zanimivega kanala. Canala du Midi.

Objamem Gorazda, objamem svetilnik.

  

  


Pred svetilnikom počiva Francoz, k me začudeno gleda. Sam samcat začenja pot v obratni smeri. Kolesaril bo proti Toulousu. Kot vsi, se tudi on čudi meni in mojemu Ponyju.

Malce poklepetamo, z Gorazdom se še fotografirava, potem pa se odpraviva nazaj proti nasipu.

Že večer prej ugibava ali bova šla še do Sete-ja. Sonce je že visoko in črtica na termometru nevarno raste proti 40 stopinjam. Pot do Sete-ja poteka po nasipu dolgem 12 kilometrov. Nobene sence. Nobenega zavetja. Na eni strani peščena plaža in morje, na drugi jezero.

Odločiva se, da če sva prišla tako daleč, greva pa še čisto do konca. V kraj, kjer se kanal Du Midi, skozi slano jezero izlije še v Sredozemsko morje.

Pa ne prideva nikamor.  Gorazd ugotovi, da ima predrto zračnico.

Smejim se mu, ravno sedaj ko prispeva na cilj, ko pa sva 260 km kanala zvozila brez težav. Ampak Gorazd je nekje na poti do sem povozil trn in zračnica je na koncu dobesedno izdihnila. S seboj imava vso prvo pomoč za kolo, vendar nama popravilo vzame skoraj uro časa.

  

V Sete prideva čisto pregreta in utrujena. Tako zelo sva lačna, da se ustaviva kar na tržnici, ob kateri je majhen lokal. Povprašujeva po znani jedi, ki je specialiteta v Seteju - La tielle sétoise - slastno zaprto morsko pito oziroma tourte, ki jo sestavljata hrustljavo testo in bogat nadev iz hobotnice. Natakar odkimava z glavo, da te jedi žal nima, lahko pa nama pripravi hobotnico, zjutraj sveže pripeljano na tržnico, po načinu šefa kuhinje. Strinjava se in na koncu dobiva slastno hobotnico, ki jo na mah pojeva,  krožnike pa na koncu še "pomijeva" s sveže pečenim kruhom.

Pot nadaljujeva sita in spočita do središča Sete.

V baru ob kanalu spijeva kavo in aperol spritz. Uživam v grenkih mehurčkih z veliko ledu, ki me odžejajo in ohladijo.

  

  

  

  

  

  

  

V Sete-ju ne bova spala, zato se počasi odpraviva po kanalu navzgor. Želim videti to veliko pristanišče s kanali, ki se nahaja na in okoli hriba Mont Sant Claire. Kanale, na katerih vsako leto poteka parada jadrnic Escale à Sète in Vodni turnir – water jousting, kjer se oboroženi tekmovalci na čolnih poskušajo zriniti v vodo z dolgimi lesenimi palicami, medtem ko jih poganjajo veslači.

Tako na koncu, od svetilnika do Seteja in nazaj do kampa, kjer sva pustila avtodom, prevoziva še dodatnih 56,12 km.

Skupaj torej 324,89 kilometrov.

  


Kaj reči na koncu? Bi šla še enkrat? Takoj! Ko sem prvič videla fotografije kanala na spletu, sem pomislila, to ne more biti tako lepo, kot na slikah.  Vendar je v resnici še lepše.

Navdušili so me prijazni Francozi, (in ja, govorijo tudi angleško), sistemi narejeni za dobro počutje ljudi, varnost.

Kar se tiče hrane in vina pa… najbolje da se prepričate sami!

  

  

 

MojPony je že doma.  Podmazan, očiščen in servisiran je parkiran v domači garaži. Hvaležna sem mu, da mi je služil vseh 300 kilometrov in me ni pustil na cedilu.  Da me ni vrgel s sedla, ali pa da zaradi suhe zemlje na poti, ko je bil ves zaprašen, ni zatajil.

Prav tako sem hvaležna mojemu možu Gorazdu, ki je ves čas budno pazil name, me spodbujal in me ves čas polival z vodo, ko je bilo najbolj vroče.

Hvaležna sem tudi Nataši, ki je naredila nove oblekice zame, majice za Gorazda in oblekico za MojPonyjevo košarico, posebej za Canal du Midi.

In hvaležna sem tudi vam vsem, ki ste me spremljali in bodrili na moji avanturi.

Nikakor ne zadnji!

 

P.S. Se spomnite hitrega martinčka iz hišice v Hompsu, ki ga Gorazd nikakor ni mogel ujeti? Skril se je, nikamor drugam, kot v mojo torbo. Tako je z mano nazaj prekolesaril vso pot od Hompsa do kampa, kjer je, ko sem odprla torbo,  prestrašen pobegnil na svobodo. Tudi zanj, tako kot zame,  je bil Canal du Midi ena velika, nepozabna dogodivščina.