20.06.2026   0. dan: AGDE – TOULOUSE         V Toulouse, kjer se uradno začne Canal du Midi, prispeva prejšnji večer z vlakom iz mesteca Agde. Kart ne kupiva prej, ker na spletu piše, da ni potrebno. Hitri vlak (ICS) sicer zahteva rezervacijo za kolo, navadni vlak pa ne.                                                                                                                                         

Če zamudiva ali ne prideva na hitri vlak ob 12,55 uri, imava še vedno vsaj nekaj navadnih vlakov do Toulousa.  Tako da ni strahu, da do večera ne bi prišla tja.

Vendar v Agde-ju na terminalu ne moreva kupiti kart. Linica za prodajo kart na železniški postaji, pa je zaprta. Tako nama ne preostane drugega, kot da sedeva v bistro nasproti železniške postaje in poskusiva kupiti karte preko spleta.

Ne vem ali zaradi vročinskega vala, temperature so narasle krepko čez 40 stopinj, zaradi česar so v Franciji razglasili rdeči alarm,  ali zaradi premalo rezerviranih kart, nikakor moreva kupiti kart za noben vlak do Toulousa pred 18,00 uro. Vsi prejšnji vlaki so namreč odpovedani. Kar seveda pri meni povzroči majhno paniko, saj imava zvečer rezerviran hotel in naslednji dan začneva popotovanje ob Canalu du Midi, zato ne bi bilo čisto po planu, če bi zamudila.

Gorazd me seveda ves čas miri, da bo vse ok. In tako tudi na koncu je. Rezervirava prvo možno karto do Touolusa, vendar s trikratnim prestopanjem. Do prihoda vlaka imava pol dneva časa, zato si ogledava mestece Agde. 


Mesto Agde, ki so ga včasih imenovali tudi »Agathé Tyché« (Sreča), se nahaja na stičišču kanala Canal du Midi, reke Hérault in Sredozemskega morja. Je eno najstarejših mest v Franciji in je bilo stoletja pomembno zaradi pomorske trgovine. Danes nakupovalne ulice in umetniški ateljeji dajejo poseben čar temu mestu s starodavnimi koreninami, kjer so hiše in stavbe zgrajene iz vulkanskega kamna vulkana Agde. Zato ga pogosto imenujejo tudi Črni biser. Mestece ima cca. 25000 prebivalcev.(Wikipedija)


  


  


Na trgu, pred katedralo Sv. Štefana spijeva kavo in pojeva hladno foccacio z mozzarelo, paradižnikom in rukolo. Kuhinja se odpre šele ob 19h in je to edino kar nama lahko prijazna natakarica pripravi.

Francozi v restavracijah jedo od 12h do 14h in od 19h do 21h. To je tudi delovni čas restavracij oz. takrat vam postrežejo tudi s hrano. V večjih mestih lahko dobite hitro hrano na ulicah, vendar ta večinoma ni francoska. Živilske trgovine so odprte vsak dan, razen v nedeljo in so zelo dobro založene s svežo in pripravljeno hrano.


Ne skrbi naju, da bi bila lačna. S seboj še imava 2 rogljička in energijsko ploščico. Za Francijo pa tako velja, da imajo patisserie, majhne prodajalne drobnega peciva, na vsakem koraku.




  


Na postajo se vrneva pravočasno, da ujameva najin vlak za Toulouse.

Vagon, na katerem lahko peljete kolo, je označen s sliko kolesa. Kolo nato preprosto zapeljete v vagon do stojala in ga tam pustite.



Na francoskih vlakih ne kontrolirajo vozovnic. So pa kazni zelo visoke, če nimate karte ali imate napačno karto. Ko potujeva do Toulousa nimava kontrole na nobenem vlaku.

Na prvem vlaku sva edina s kolesi in imava zraven koles tudi prosta sedeža. Na drugem, ki ga združijo, tako da ne rabiva več prestopati, pa je gneča zelo velika.


Preseneti me, da se nihče ne preriva, nihče ne jezi,  vsi celo pomagajo drug drugemu, se umikajo, parkirajo kolesa in skuterje, nekateri imajo svoja kolesa zložena v torbe. Načeloma moraš biti pri vstopanju v vlak kar hiter in spreten. Da vstopiš na vlak, imaš na voljo natanko 2 minuti, odkar vlak pride na postajo.

Kadar je gneča na vlaku velika, ljudje tudi stojijo. Kot na avtobusu. To me je najbolj presenetilo. Tudi midva na združenem vlaku nimava svojega sedeža in na vlaku stojiva zraven koles.

Družbo nama dela prijazna Francozinja Elena, ki se vrača iz Španije. Tekoče govori tudi nemško, angleško, špansko, tako da s sporazumevanjem nimamo nobenih težav.



Francoski vlak vozi izredno mirno, čeprav gre včasih tudi 150 km/uro ali celo več. Med Francozi in tujci je zelo priljubljeno prevozno sredstvo.

V Toulouse prideva tako šele po 21. uri.

Za cca. 200 kilometrov z vlakom potrebujeva netto vožnje približno 1 uro in 40 min. Cena za oba in kolesi 71,00 EUR.


Na železniški postaji je pravi živ žav – čisto nasprotje mirni postajici v Agde.

Takoj ko prideva v avlo postaje, naletiva na mlade fante in punce, v uniformah Civilne zaščite, ki vsakemu ki pride iz vlaka, podarijo steklenico vode. Zelo lepa gesta, ki pove, da je skrb za zdravje ljudi, sploh pri takih temperaturah, na prvem mestu. Vodo delijo tudi pred železniško postajo.


Ker vsa prenočišča vedno rezervirava izključno preko Bookinga, že prej obvestiva hotel, da bova zamudila. Spiva v Ibis Styles Touoluse Canal, tik ob kanalu du MIdi.

Sprva prosiva, naj nama zajtrk pripravijo za s seboj, vendar nama receptor pove, da je zajtrk možen že ob 6,00 uri. Lahko pa, če želiva, zajtrkovalnico za naju odprejo tudi prej, saj kuhar prenočuje v hotelu in lahko zajtrk pripravi tudi bolj zgodaj. Ne morem skriti presenečenja nad prijazno gesto, odgovorim, da bo zajtrk tudi ob šestih čisto v redu.


Še eno presenečenje sledi, ko nama izroči kodo na listku in kolesi dobita svoje parkirno mesto – brezplačno seveda – v garaži hotela.

Cena hotela s parkiriščem in zajtrkom: 89,00 EUR

Žal mi je, da zaradi odpovedanih vlakov prideva v Toulouse tako pozno, da si ne moreva več ogledati mesta.

 

Toulouse leži na pol poti med Atlantskim oceanom in Sredozemskim morjem, na bregovih reke Garone in vodnega kanala Canal du Midi.

Touoluse je največje mesto v južni Franciji s približno pol milijona prebivalcev. Nekateri mu pravijo mesto vijolic, saj so v 19. stoletja v tem mestu vzgajali vijolice. Vijolico ima mesto tudi v grbu. (Wikipedija)


     

 

Utrujena hitro zaspiva in naslednji dan, prav tu, v mestu vijolic, začneva najino veliko avanturo.