06.08.2017   PUHOV KAKOR SKALA KAMEN KOST* Ko sem še trenirala atletiko, mi je najslabše šlo takrat, ko sem mislila, da sem najboljša in se mi ni potrebno več truditi. Pa se mi je to hitro maščevalo na kakšnem turnirju.                                                                                                                                                                                                                                                

Tako sem mislila tudi za pot na Ptuj. Po toliko prevoženih kilometrih z MojPonyjem, (cca. 550 jih bo že sedaj), bo to res šala.

Pa sem se pošteno zmotila.

Krivim vreme, ker je bilo res težko in soparno. Ali pa počutje, ker se mi mogoče le ni dalo. Kdorkoli je že bil kriv, je bil za izgovor.

 

Pot pa sploh ni težka. V Dupleku pri črpalki zavijem desno na Johe in Krčevino, po ravnici ob Dravi gonim počasi vse do Ptuja. Če sem zadnjič opevala avstrijske kolesarske poti, no, ta je še lepša. Solidno je označena, pogrešala sem edino talne oznake.

 

Na Ptuj pridem po cesti, ki vodi točno na Ptujski Grad. Zaženem se v hrib... in omagam. Sestopim in ugotovim, da Mojponyja še potiskam težko v hrib. (ja, kriva je sopara, ki mi ne pusti do sape).

Nekako prideva na vrh, kjer sva nagrajena s prekrasnim pogledom na mesto Ptuj. 








Spotoma obiščem še sestro v službi in se nato odpravim nazaj po drugi poti. Na žalost ne čez stari most, saj ga renovirajo in ga bodo še celo leto in pol, pač pa čez novega - Puhovega.

 

Ta most je mogočen, kot je bil človek, po katerem se most imenuje. Janez Puh. Gospod, ki je že v času Avstroogrske izdeloval kolesa. Greh bi bil, če se ne bi z MojPonyjem peljala čez ta most. Zato z največjim veseljem prevozim tistih 430 metrov čez Dravo.




 

Pot me vodi naprej proti Hajdini, kjer me preseneti ploha in se komaj skrijem na terasi zaprtega gostišča. Ko dež poneha, krenem dalje proti Kidričevemu.

 

Tu se šele začne veselica. Če do takrat nisem bila mokra od dežja, sem bila tukaj zagotovo:
- od luž na cestišču (ko peljem čez, veselo škropi po mojih copatih in nogavicah  
- od mimo drvečih avtomobilov, ki kar tekmujejo med seboj, kdo me bo bolj zalil

 

Na koncu sem presrečna, da me kdo ne povozi.   Zato resno odsvetujem vožnjo po tej cesti, čeprav je potem čez Marjeto in Dravski dvor pot prekrasna.

 

Končni izkupiček kilometrov – 55.

 

Ko parkiram MojPonyja v garažo in zaključim Sport tracker, mi ta javi da moram 11 ur počivati.  

Ni dvoma, da ga bom ubogala.


*Ali je kaj trden most, kakor skala, kamen, kost - stara otroška rajalna igrica