30.07.2017    Danes je modri Pony  dobil novega goniča. Mojo sestro Tanjo. Ko prvič sedeš na Ponyja, to še zdaleč ne pomeni, da si Pony gonič, sploh če imaš en kup zahtev: 

                                                                                                                                                                                                                                                                      'Znižaj sedež! Približaj bilanco! Ne greva predaleč? Je sedež dovolj mehek?' Pravi Pony gonič sede na Ponyja in se odpelje, kamor ga noge gonijo.

Moja sestra danes ima samo dve zahtevi: nizek sedež... in ne prevelika razdalja. Prvo sem ji izpolnila takoj,  drugo pa....no, niti ne.    
Izberem pot do mesta. Mestna kava ob vikendih ima vedno boljši okus.

Štart poteka brez težav. Po kilometru jo končno upam vprašati:
-Kako gre?
-Ne slišim te!- kriči nazaj
OK, pomislim, v redu je.
Po drugem kilometru jo spet vprašam kako gre.
-Ne slišim te! Kaj praviš?-
OK, vredu je.
Ko tretjič vprašam in me spet ne sliši, jo nekam pošljem. Tokrat me začuda sliši!
-V redu seeeeem. Super seeeem!- je zadovoljna... in presrečna.

Že sama sem zdavnaj ugotovila, da Pony kolo prežene vso slabo voljo. Ko imaš Pony veter v laseh, se to ne more primerjati z nobenim drugim užitkom. Ne verjamete? Poskusite! Biti Pony gonič je res nekaj posebnega.




Pot naju pelje k Nani na kavo in rogljiček in skozi mesto v Mestni park, kjer narediva nekaj prekrasnih slikic obeh koles. Naletiva na koncert v parku in uživava ob dobri godbi. Vrneva se čez Melje ob elektrarni in čez Zrkovce, kjer za seboj ves čas slišim vpitje veselja.




-Jooooj, kak je to fajn!!! - Kljub 16 prevoženim kilometrom. -Draga moja sis, odlično si to opravila!-

Ja, kdor Pony goni, zlo ne misli. Zato veselo na Pony ali katerokoli kolo in vriskajte od veselja.

Mogoče se kje srečamo in zavriskamo skupaj.