02.07.2017   Še preden Gorazd prav odpre oči, že gnjavim:  "Vstani, greva na nulto turo!" NULTO TURO????  Takoj je buden. "Pa boš zmogla glede na to, da sva včeraj prekolesarila 30 km?"  jezno ga pogledam in zavzdihnem.                                                                                                                                                   

Nekaj naj bo kristalno jasno. Ko kdo dvomi, če bom zmogla, potem mu z največjim veseljem dokažem nasprotno.

"Deževalo bo", se kar ne da prepričati. 

"Prenaporno je", še kar vztraja. Potem pa spozna, da se nima smisla prerekati z mano.

Nulta tura je pot, ki ti dejansko pokaže, iz kakšnega materiala si. Ali jo zmoreš, ali pa ne.  Je nekakšen osnovni kondicijski test vzdržljivosti.  Če jo prevoziš, pomeni, da le nisi kar tako za na kavč.

Sploh ne dvomim v MojPonyja, marveč v sebe. Nazadnje sem jo prevozila pred cca. 16 leti, pa še to ne v prvo. Ampak pogum velja, si rečem in gremo.

MojPony in jaz, ter Gorazd za varno spremljavo, z obilo vode, kit kompletom in veliko skepse.

Pot naju vodi skozi mesto, do Brestrnice in po hribu navzgor. Kakšnem hribu!!! Z muko gonim do prvega postanka - Žive vode - kjer  se osveživa s čisto vodo izpod Kozjaka.

"Še malo, pa bova zavila v breg", me na svoj način spodbuja Gorazd. 

"V breg???? Kaj pa je bilo to do sedaj???? " To, da z muko gonim v nekaj, kar se ves čas vzpenja, to ni breg????" 

Toda že nekaj minut kasneje pozabim na vse. Zelena polja rabarbare, široki travniki, bister potoček in ja, tudi komarji ter obadi in nazadnje še srečanje s srno, preženejo vso bolečino v nogah in vse zadržke v glavi.

To, kar ti da narava, tega ti ne more dati nobena materialna stvar. Zato je od časa do časa potrebno dvigniti svojo zadnjico iz udobnega naslonjača, ker drugače nimaš pojma kaj zamujaš.

Zato sem  prav ponosna nase, ko prigonim brez prestanka na  najvišjo točko - 471m višine - kjer se okrepčava z malico. Zdaj imam vsaj približno predstavo koliko je visok Vršič in ja, še bo treba trenirat.

Spust dol je  eno samo veselje.  Veter v laseh, vonj po svežem.

Najprej do Kamnice, potem kratek postanek na kavi pri Nani in urno do Babice Botke na najboljše nedeljsko kosilo.

Če kaj zagotovo vem po današnji turi je to, da nekaj kondicije že imam, pa tudi to, da mi jutri muskelfiber ne uide.

Bilo pa je vredno in še bom šla!