01.07.2027   Najlepše od vsega, ko sedem na MojPonyja, je to, da nimam blage veze kam naju bo peljala pot. Danes sem želela samo nekam na kavo.                                                                                                                                                                                                                                         

Privoščiva si jo šele v Drašu.


Potem čez Limbuš na Center Drava, kjer presenečena ugotovim, da se lahko tukaj posladkam s sladoledom Tete Fride. Onim črnočokoladnim, ko nikakor ne moreš skriti, da si ga jedel.  Kot medved iz Mojce Pokraculje, kateremu med visi iz gobčka. Tako  tudi jaz še nekaj časa razkazujem temno čokolado okrog ust.  

Naslednji podvig,  vzpetina v gozd iz Čolnarne. Se spomnite stare trim proge? Potem se zagotovo spomnite tudi "hribčka". Pozabim, da sem do Čolnarne vedno prišla iz druge strani, torej po hribu navzdol.  Navzgor žal ni šlo. MojPony le ima omejene zmožnosti. Mene! On bi še šel, toda jaz ne zmorem.

Ugotovim, da obljubo, da bom gonila na Vršič, le ne bo tako enostavno izpolniti.  Razočarana potrebujem šilce spodbude in dobim Pina Colado pri dragih prijateljih Žurgecih. (opomba dodana kasneje: moje drage Simone žal ni več med nami)

Nato jo mahneva čez progo, še skok v mesto na odlične perutničke v Patrick's-a in potem končno proti domu.


Rezultat - 30 km v 5 urah - ni ravno za Guinnessovo knjigo rekordov. Ampak doživetje?! Tega se ne da opisati. 

Občutek, da bi lahko sedla na kolo in se peljala v nedogled, v neznano, je neverjeten.

Ob vsem lepem pa doživiva še nekaj. Karambol, ker sem pasla zijala (pa ne za mladimi fanti, kot bi dejale nekatere moje drage prijateljice, že vejo katere) in tudi trn v zračnici.

MojPony pa me vseeno ni čisto pustil na cedilu. Ne glede na to, da je imel preluknjano gumo, je z zadnjimi izdihi zdržal do doma.

Zdaj zaflikan počiva in se veseli novih dogodivščin z mano.

Tura: