17.11.2023   Končno dočakam prost vikend, da spet  zaštartava Mojponyja in najino Ruby. Po dveh mesecih počitka, počine tudi njen akumulator. Ne ugibava kdo in zakaj je pozabil ugasniti luč v kabini. Preden greva na pot, raje poskrbiva za menjavo. Za vsak slučaj, da naju ne pusti na cedilu.                                                                                                                                                                                                                                                       

Vreme je sončno in veselim se, da je  MojPony spet malo v pogonu. Kar nekaj časa je minilo odkar sva nazadnje kolesarila na morju.  In ker je napovedano lepo vreme še za ves vikend, ni dvoma, da gre zraven.

V petek pozno zvečer prispeva v kamp Porto Sole v Poreču. Pred tem pokličem v kamp, kjer mi receptor sporoči, da lahko prispeva do 22. ure. Prijeten kamp je odprt vse leto. Zato tudi dobro obiskan in glede na čas zelo zaseden. 

V recepciji še ujameva prijazno gospodično, ki čaka na naju - zamudnika slovenca.

Ko opravi prijavo in nama dodeli parcelo, ugotovimo, da midva nisva prava (čeprav tudi sva zamudnika), saj za nami prispejo še eni avtodomarji iz Novega mesta. Pošteno se nasmejimo, gospodična pa brez kakršnegakoli godrnjanja opravi ponovno prijavo, tokrat pravo, čeprav kasneje izvem, da se je njen delovni čas končal že ob 21. uri in je čakala še na nas zamudnike. 

Ruby parkirava na pravi parceli in ne mine pol ure, ko že spim.

18.11.2023   

     

Zjutraj se zbudiva razmeroma pozno.  Še preden odprem vrata avtodoma, mi v nosnice zaide vonj po sveži peki.

Odprem vrata in nedaleč stran od naju je pekarnica s svežim kruhom in pecivom, ki tudi v tem času obratuje. 

Danes sva si sicer zamislila zajtrk v Rovinju ampak jutri si privoščiva sveže štručke. 

Obožujem zajtrke v Rovinju. Z MojPonyjem sva hitro na najinem stalnem mestu - tržnici, v majhnem lokalu Grota bar, kjer pečejo najboljše tople sendviče in delajo najboljše narezke. 

Zraven seveda ne sme manjkati grapa ter merlot ali malvazija in seveda kavica.

     

     

Sediva ob sodu (bačvi), opazujeva opoldanski živ žav, gledava morje in poslušava zgodbe domačinov, ki se tu redno zbirajo ob sobotah.

Dan preživiva v Rovinju. Greva na kavo v Grand Park Hotel, vmes srečava prijatelje  plesne šole Salsero, ki so na plesnem vikendu in si privoščiva tuna steak v Konobi Neptun.

     

Ko se sonce spusti in zapiha mrzli veter, se vrneva v kamp. 

Utrujena od celodnevnega potepanja se hitro odpraviva spat. Tik preden ugasnem radio, zaslišim reklamo za Biciklijado v Poreču. Ker sem tako nameravala v nedeljo še malo kolesariti, sem navdušena. 

“Greva?” predlagam Gorazdu.

“Zakaj pa ne, “ se Gorazd takoj strinja. 

Preverim na spletni strani Biciklističnega kluba Poreč in ugotovim, da gre za tradicionalni Giro Sv.Maura. Na voljo sta dve furi; družinska 17 km in MTB fura 40 km. Tokrat se odločiva za krajšo, saj se nama potem mudi domov. 

Za vsak slučaj pred spanjem nastavim alarm na telefonu, da ne zaspiva - Biciklijada se začne ob 10. uri.

19.11.2023

V nedeljo zjutraj vstanem preden zazvoni alarm. Veselim se Biciklijade. Veselim se, ker vedno, ko kam greva, naletiva, da se nekje kaj dogaja.

In če je povezano s kolesarjenjem, sem toliko bolj srečna. 

Gorazda pošljem po sveže rogljičke, ker kiosk v kampu tudi v nedeljo dela, po zajtrku pa hitro pospraviva in se premakneva v Poreč. Avtodom parkirava na parkirišču za avtodome Valamar, pri rondoju.

Gorazd sname kolesi in že pičiva proti mestu. Ker ne veva, kje točno je kraj, ki je označen kot zbirna točka, vprašava domačina, ki naju pošlje na čisto severni konec zaliva. 

Že od daleč zagledava skupino hudih kolesarjev, s čeladami, ščitniki in kolesi z debelimi zračnicami. Sami profiji. 

Ko se postavim zraven z MojPonyjem, mi je takoj jasno, da nekaj ne bo v redu. 

Vodja skupine takoj razloži, da ni šans, da greva zraven, sploh pa ne z MojPonyjem. Po kratkem razgovoru le ugotoviva, da nisva na pravem mestu in da so to neki drugi kolesarji. Napotijo naju na čisto drugi, južni, konec mesta in pedalke vrtiva kar se da hitro, da ne zamudiva štarta. 

Skupina kolesarjev vseh starosti je že zbrana v gozdičku ob mestni plaži. 

(Foto: Albert Kiš)

Na mizah na štartu, nas pričakajo različni zavitki in kavica ter čaj. Pogledam naokrog in vidim otroke, ter mlade in starejše kolesarje. Tukaj sva na pravem mestu. 

Pozdravi nas župan mesta Poreč osebno in nam zaželi prijetno kolesarjenje. To se mi zdi zelo lepa gesta. Vselej je pomembno če imajo takšni dogodki podporo občine. 

Nato se razdelimo v dve skupini (za krajšo in daljšo furo - midva se odločiva za krajšo) in krenemo na pot.

V smeri proti Vrsarju vozimo nekaj časa ob obali, mimo Plave lagune, mimo oljčnih nasadov, potem pa se dvignemo višje proti regionalni cesti. Ves čas ob cesti poteka makadamska potka, po kateri lahko varno kolesarimo. Med nami so tudi otroci (najmlajši, Luka, šteje samo 4 leta) in tudi starejši kolesarji. Zato se vsake toliko časa skupina ki je spredaj ustavi in počaka ostale.

Pot ni težka, čeprav so nekateri deli strmejši od drugih. 

     

Kolesarimo do naselja Funtana, ki je znano tudi po zabaviščnem Dino Parku in pot nadaljujemo ob morju.

Vreme je sončno in toplo in kolesarjenje je res prijetno. Žal se ponekod še vidijo posledice hudih neurij, zato na nekaterih delih vozimo bolj previdno.

     


(Foto: Albert Kiš)

Pred ciljem se še enkrat ustavimo v Plavi laguni. Tukaj z Gorazdom narediva posnetek, kjer je za nama Hotel Plavi. Prav tisti hotel, kjer sva se pred 22 leti spoznala.


Skupaj nato odkolesarimo do mesta kjer smo štartali.

Vsi smo že malo lačni, otroci še posebej, zato smo navdušeni, ko nas na cilju pričaka pijača in pizze. 

Tudi midva si postreževa. Pizza je po 20 kilometrskem kolesarjenju na svežem morskem zraku izjemno okusna. 


Zahvaliva se ekipi Bike kluba Poreč, ki naju povabi še na kakšen njihov dogodek, sama pa jih povabim tudi v Maribor, na Furaj z MojPony.


(Foto: Albert Kiš)

Ker se nama že malce mudi, hitro odkolesariva do parkirišča. Pred odhodom želim še na stranišče, ki pa je zaklenjeno. 

Malce sem jezna, ker je to vseeno uradno parkirišče za avtodome in avtobuse.  Res, da je parkirišče tokrat zastonj, ampak lahko bi bilo odprto vsaj eno stranišče. Tudi če bi bilo potrebno za uporabo plačati.

Tako sva se vmes primorana ustaviti še na črpalki, kjer pa si pred potjo privoščiva kavo in se potem ne jezim več.

Da je že skrajni čas, da se odpraviva domov in se pripraviva na delo naslednji dan, naju prijazno spomni traktor Johnny, narejen iz bal, ob rondoju.


Doma sva spet malce kasneje, kot sva predvidevala. Na cesti je kar nekaj nesreč, pa še tunel čez Trojane je zaprt, tako da je povsod gneča. Zamudiva se skoraj dve uri.

Gorazd me heca, naj snamem MojPonyja in se domov odpeljem kar z njim, saj bom zagotovo hitreje doma. Mogoče pa kdaj res poskusim.

Ko zvečer ležem v posteljo, sem spet polna novih vtisov, novih poti in novih znancev.  To je čar kolesarjenja z MojPonyjem oz. kolesarjenja nasploh.

Čestitke Bike klub Poreč, za super organiziran dogodek in da sem lahko kolesarila z vami. Upam, da se kmalu spet vidimo.

Plan poti: