ROCK'A BILLY BILLIE (Medulin - Premantura fura)
01.06.2024 Najina obletnica. Vedno kam pobegneva. Tokrat lokacijo izbere Gorazd. Medulin. In največji Rock'a Billy festival na Hrvaškem. Ne bi mogel izbrati bolje. 50-ta leta obožujem.
Večer prej sem na obletnici valete, Gorazd pa na rojstnem dnevu. Oba domov prideva pozno zvečer in odločiva se, da greva na pot zjutraj.
Zjutraj zame pomeni ob štirih, zato navijem uro na tisti čas. Nazadnje kreneva ob sedmih. Na srečo na cesti v smeri proti morju ni gneče, zato do Medulina prideva hitro in brez težav. Rezervacijo opravim že prej po spletu, po presenetljivo ugodni ceni za kamp Kažela, kamor greva. Tako naju moram sedaj samo prijaviti.
Gospodična na recepciji me sprašuje če imam "pas?" Ker je ne poslušam pozorno, mislim da sprašuje po potnem listu. Čez pult ji potisnem obe osebni izkaznici. Vzame ju in mi na hitro razloži, kje si lahko izbereva parcelo.
Odpeljeva se v predlagani smeri. Gledam plan in nič mi ni jasno. Parcele so od morja oddaljene, da bolj ne bi mogle biti. Povsod kantice za pasje kakce, pasje igrišče in potem mi klikne: receptorka me je spraševala po psu. OMG, rezervirala sem pasjo parcelo. Toliko o ugodni ceni.
Od jeze pešačim nazaj čez cel kamp. Receptorki prijazno razložim, da nimam psa. Da na spletu ni nikjer označeno, da nižja cena velja za pasje parcele, (to mi celo potrdi) in da želim parcelo bliže morju.
Mirno mi razloži, da ne bo šlo. Rezervacije "super ugodno" ne more spremeniti na drugo parcelo.
Ko ji končno dopovem (tudi mirno, seveda), da ni problem doplačilo, če je parcela dražja, takoj uredi novo rezervacijo. Na koncu skupaj izbereva parcelo in zadevo rešiva brez nadaljnjih zapletov.
Gorazd me že čaka ob postavljenem kombiju in s kozarcem vina. Vmes celo uspe iz bara na plaži prinesti "curry wurst" s krompirčkom.
Mirno uživava v naravi s pogledom na morje.
A ne dolgo. V daljavi že brni traktor s kosilnico. Veselo se vozi gor in dol po parcelah ter kosi travo.
Ne vem ali naj se smejim ali pritožujem. Na koncu izberem prvo. Tudi midva imava doma traktor in včasih sosede ob vikendih zbujava ob neznosnih urah. Zato pijem mirno dalje svoj vinček in opazujem horizont.
Tako sediva nekaj časa in preden greva v mesto, se grem še stuširat in uredit. Sanitarije imava na srečo zelo blizu, zato grem kar peš.
Ampak.... sanitarni blok je zaprt. Vidim delavca, ki s pihalnikom s ceste razpihuje listje in na vprašanje kje je drugi sanitarni blok, pokaže kakih 300 m naprej.
Nič mi ni jasno. Prvi junij je, kamp je odprt celo leto, tukaj pa vse, kot bi se komaj prebudili iz zimskega spanja.
Nič mi ne preostane. Sprehodim se do drugega sanitarija. Po nekaj metrih hoje si spontano začnem mrmrat pesmico: "ništa mi neče ovaj dan pokvarit, vapšuvarivari, vapšuvarivari". Na koncu sem že prav dobre volje.
Ko se vrnem, me Gorazd že pripravljen čaka. Hitro se oblečem in že z MojPonyjem drviva proti mestu.
Ko sta bila otroka majhna, smo hodili na morje v Premanturo. Z majhnim gumenjakom smo večkrat prišli v Medulin in se vedno ustavili v restavraciji Octopus. Zato sem želela najprej tja.
Tudi tokrat nisem razočarana. Hrana je odlična. Zmoti me edino to, da nimajo kartic. In da to ni nikjer napisano. K sreči imam s seboj nekaj gotovine. Ravno prav za račun, ki glede na kvaliteto postrežene hrane niti ni tako visok.
Sita in srečna kreneva proti mestu.
Na koncu mestnega sprehajališča stoji velik mlin - Malin. Simbol Medulina in čuvaj vhodnega porta.
Tukaj je prav živahno. Na rivi je razstava starodobnikov in Rock'a Billy party. Seveda sem navdušena. Gorazd me slika zraven Chevroleta, čeprav bi mi bolj pasal kakšen Pink Cadilac.
Ostaneva do poznega večera, uživava v dobrem starem Rock'nRollu in dobri družbi.
02.06.2024
Zjutraj zgodaj vstaneva. Gorazd želi kolesarit po Medulinu in ni časa za spanje. Takoj se strinjam z njim in že sem na MojPonyju pripravljena na furo. Vidim, da je pri Ližnjanu, na Rtu Marlera lep svetilnik, zato se nameniva tja. Od kampa naprej voziva po makadamu. Svetilnik ni daleč, toda cesta je zaradi silovitega dežja pred par dnevi še vedno vsa mokra in na nekaterih mestih celo zalita. Prideva do še enega "ribnika" na poti. Tuhtava ali bi šla čez, ko iz grmovja prileze gad. Obrnem se, za nič na svetu me nihče ne spravi dalje.
Voziva nazaj proti Medulinu, na srečo brez luž in brez kač. V Medulinu spijeva kavo in se odločiva, da kreneva v Premanturo.
Do Premanture pravzaprav niti ni tako zelo daleč, sploh če greš čez neke vrste most pri Pomerju. Hitro sva tam, obvezna fotka in že sva na drugi strani.
Ob robu cestišča voziva do kraja, kjer je moč varno prečkati glavno cesto in na drugi strani zagledava turiste na kolesih, ki zbegano gledajo kam sedaj. Tukaj je namreč konec kolesarske steze in do Premanture morajo na glavno cesto.
Gorazd se ne pusti zmesti. Nad nama poteka pot do Gardelina, velikega belega križa na Kamenjaku. "Tu greva dalje" reče in že izgine v grmovju.
Ne preostane mi druga, kot da grem za njim. Steza je vedno bolj ozka in neprevozna, Gorazd pa ga še kar piči dalje. Veje grmovja me že "božajo" po obrazu, ko naenkrat zagledam Gorazda na veliki kamniti planoti, za njim pa električne drogove.
"Tu je downhill steza" veselo oznani.
Ne vem kaj tu ni jasno? Downhill pomeni dol, midva pa plaziva po stezi navzgor. Še dobro, da ni bilo nikogar na stezi, ki bi vozil v pravi smeri.
Po mukotrpnem porivanju MojPonyja po kamenju, končno prilezeva na povezavo do Premanture. Utrujena sem in roke me bolijo od tiščanja ponyja.
Hvala bogu, da naju čaka naju le še spust in kot bi mignil sva v restavraciji v kampu Stupice. Spet dobro jeva, ampak tudi tukaj nimajo možnosti plačila s kartico. Ker tokrat nimava gotovine, mora Gorazd nazaj pred kamp do bankomata. Povsod so samo ATM-ovi bankomati, provizija za 100 EUR dviga znaša 5 EUR. Nimam se časa jezit, morava še nazaj do Medulina.
Tokrat greva lepo, kot se spodobi, po označeni poti za kolesarje, do Medulina. Prav prijetno je kolesarit. Sonce sicer pripeka, ampak ves čas tudi malo pihlja, zato je vročina znosna. Dva kolesarja, fant in dekle, naju spremljata že od samega začetka poti, ampak jaz furam MojPonyja kar se da in nikakor naju ne moreta prehiteti. Na koncu dekle omaga, jaz pa pri sebi vriskam od veselja. Nisem še za staro šaro!
Pred odhodom še enkrat zavijeva proti Malinu in glej ga: tam stoji Pink Cadilac. In to Elvisov! Pa sem ga le dočakala. Gorazd me za spomin hitro pofotka zraven avta.
Medulin zapustiva proti večeru. Če bi vedela, bi se odpravila domov še kasneje. Na slovenski avtocesti je namreč zastoj proti Ljubljani že od Razdrtega. Kreneva sicer po stari cesti, pa ni nič bolje. Na koncu domov prideva malo pred polnočjo. Od Medulina do Maribora potrebujeva celih 7 ur!
Pospravim kar se da hitro stvari iz avtodoma, ampak hitreje ne gre. Spat grem ob pol tretji uri.
Še preden zaspim, ponovim vse dogodke tega vikenda in na koncu zaključim, da sem se kljub vsemu imela odlično. In se veselim naslednjega potepanja.