SREČNO 2024!
30.12.2023 Že nekaj let zapored sva z Gorazdom preživela silvestrovo doma in na novega leta dan šla na potep z mojPonyjem. Bila sva že v Mariboru, pa na Ptuju, v Kopru, Rijeki in Zagrebu. Tokrat tam, kamor greva, tudi pričakava novo leto.
V soboto zgodaj zjutraj (ko rečem zgodaj pomeni to 4. uro zjutraj) vstaneva. Že dan prej pripraviva Ruby in vse kar je potrebno za tridnevno praznovanje v kampu. Zjutraj spijeva le kavo in po trdi temi kreneva na pot.
Cilj: kamp Čikat, Mali Lošinj.
Pot poteka mirno, cesta skoraj prazna. Nikjer ne stojiva, samo na črpalki v Hrpeljah vzameva kavo in že greva dalje.
Po avtocesti nad Rijeko promet poteka izredno počasi. Vsi vozijo kot polži, tudi midva ne moreva hitreje. Povsod so opozorilne table, da je spolzko in pomislim, da se kdo heca z nami, saj je cesta suha, merilec temperature pa kaže 16 stopinj nad ničlo. Neverjetno toplo jutro, glede na letni čas.
Postajam nervozna, saj nama trajekt odpelje ob 9,15 uri. Ura kaže 8,15, navigacija pa kaže prihod do trajekta tudi čez eno uro. Gorazda vzpodbujam, naj malo pospeši, pa se ne da prepričati.
"Ne paničari, pravi čas bova tam."
Ko se promet malo razredči, pospešiva, vendar naju tik pred krškim mostom zalije dež in spet upočasniva. V Valbisko vseeno prideva 10 min pred odhodom trajekta. Kupim karto, stane 33 eurov v eno smer in se postaviva v 5. čakalno vrsto. Torej sva cca. 100-ta v vrsti. Prepričana, da ne bova prišla na trajekt in bova čakala naslednjega čez dve uri, se naslonim na okno in poskušam pomiriti misli.
Avtomobili iz prvih vrst se začnejo pomikati in trajekt požira avtobuse tovornjake in avtomobile. Tudi najino Ruby. Ko pogledam nazaj, ne morem verjeti kako velik je trajekt, nanj bi šlo še enkrat toliko vozil.
Parkirava Ruby in oddideva na palubo, kjer je pred straniščem in pred kantino takšna gneča, da me mine do vsega.
Raje na palubi diham sveži zrak in opazujem vrtince v morju, ki jih ustvarja plovba trajekta. Za razliko od notranjosti trajekta (očitno so vsi namenjeni tja kot midva.), kjer je pravi živ žav, je zunaj mir in uživam v njem.
Plovba traja približno pol ure. Potem po dolgi ravnici voziva proti mestu Cres in nato še naprej, mimo dveh dvižnih mostov, do Malega Lošinja.
Ker sem opravila chek-in že preko spleta, na recepciji samo naznanim, da sva prispela in dvignem ploščico za parcelo. Na registraciji imava številko 66 in parcela ima tudi to številko. Dobro, da sva rezervirala, kamp je poln.
Prispeva na parcelo, parkirava nanjo in nazdraviva s pelinkovcem na uspešen prihod. Vse okrog naju, razen na vzhodni strani so Mariborčani. Z veliko večjimi in prestižnimi avtodomi, le gospod in gospa vzhodni strani imata podoben kombi kot najina Ruby.
Hitro snameva kolesi in glede na to, da se vreme malce zjasni, jo mahneva v mesto Mali Lošinj. Po Lungo mare, sprehajalni poti ob morju, prideva hitro v mesto.
V mestu pa šotor, glasba, hrana, pijača in veseli ljudje iz vseh koncev. Dan pred silvestrovim je zabava v polnem zamahu. Ne morem verjeti, koliko ljudi je na otoku. Kot da je poletje in vrhunec turistične sezone. Vesela sem, da se Hrvati posvečajo tudi zimskemu turizmu. Vesela sem, ko je gneča in se nekaj dogaja.
Parkirava kolesi in moj Pony ima takoj nekaj oboževalcev. Za vsak slučaj zakleneva kolesi in se odpraviva v šotor. Pri eni izmed hišic si naročiva kuhano vino in cheese-burger. Ne vem ali zato, ker sem lačna, ali ker je cheese-burger narejen klasično na stari način, ne kot moderni burgerji v "fensi" restavracijah, mi burger tekne kot že dolgo ne. Hrustljavi kruh, sočno in okusno pečeno meso, ter veliko paradižnika in solate, popolno zadovoljijo moje brbončice.
Zadrživa se skoraj do teme in ker začne rahlo deževati, se odpraviva nazaj v kamp. Vrneva se po isti poti, kot sva prišla in na srečo naju dež ne zmoči preveč. Pred spanjem pogledava še film in nato utrujena zaspiva.
31.12.2023
Silvestrovo. Zadnji dan v letu. Privoščiva si dolgi spanec. Nikamor se nama ne mudi, zato vse počneva zelo počasi. Po zajtrku se ponovno s kolesi odpraviva v mesto. Spet ne morem verjeti, koliko je ljudi na trgu.
Na odru odmeva harmonika in slovenska glasba, kar je še en dokaz, da je večina ljudi na otoku Slovencev. Le tu in tam slišim tudi nemško govoreče ljudi. Parkirava kolesi in se po rivi odpraviva peš.
Dež rahlo naletava, zato raje sedeva na teraso restavracije, saj noter ni prostora in si naročiva kosilo. Ravno dovolj pozno je, da bova zdržala do silvestrske večerje. Jeva odlično, jaz solato z škampi, Gorazd testenine s škampi. Naenkrat se ulije dež. Čudim se sebi, kako sem mirna, sploh me nič ne skrbi. Niti to ne, da sem zaradi dežja ob popolno frizuro, ki mi jo je dan prej naredila Urška. Zjutraj na obraz tudi ne dam druga kot kreme in maskaro, saj se bom naličila zvečer. Ko z Gorazdom narediva selfi in ga pošljem prijateljici, me ta okara, da sem brez make-upa. Zato hitro posežem po snap filtru in oba z Gorazdom sva v trenutku lepa in naličena :-) :-) :-)
Ker še vedno dežuje, ni druge, kot da se odpraviva nazaj proti kampu. Še sreča, da sva s kolesi, tako hitro prideva nazaj do kampa in tudi ne preveč premočena. Ravno pravi čas, da se urediva za silvestrsko večerjo.
Ko prideva v restavracijo že vsi pridno nalagajo hrano na krožnike. Sedeva za rezervirano mizo in ob nežni glasbi jeva večerjo. Čez kakšno uro povprašam Gorazda ali sva res na pravem mestu, saj ni ne duha ne sluha o kakšni novoletni zabavi. Ansambel, sicer zelo dober, igra chill out glasbo in nič ne kaže, da bodo dvignili tempo. Zato čez nekaj časa predlagam Gorazdu, da se odpraviva nazaj v kombi.
Tik preden zapustiva restavracijo, vidiva da člani ansambla odidejo na večerjo. Izza mize polne ljudi prihiti ženska mojih let, priklopi telefon na ojačevalec in naenkrat je prostor poln Dua Lipe in Eltona Johna. Zabava se začne in z družbo iz Poljske pleševa in se zabavava skoraj do polnoči. Nato odideva in s šampanjcem v roki, sama v družbi drug drugega pričakava Novo leto.
01.01.2024
Prvi dan v letu. Zbudi naju sonce, ki prijetno toplo sije skozi strešno okno. Ker želim še malo kolesariti, zbudim Gorazda. Čez pol urce sem že v popolni kolesarski opremi in pripravljena na dogodivščine. Moram opraviti novoletno furo, zato jo z Gorazdom mahneva do mesta, na kavico.
Mesto je spet polno, tako da komaj dobiva prostor v kafeju.
Po kratkem razmisleku se odločiva, da danes vseeno kreneva domov. Narediva še en krog po mestu in se vrneva v kamp.
Voziva ob obali in pred restavracijo zagledava gručo ljudi v kopalkah in božičkovih kapicah. Vsi pripravljeni na novoletno kopanje. Vreme jim služi, sonce jih prijetno greje. Nisem pa prepričana, da jih bo grela tudi voda, ki ima po napovedih samo 11 stopinj. Gorazd me vzpodbuja, naj še sama skočim v morje, pa se izgovorim, da s seboj nisem vzela kopalk. Tako iz varne razdalje opazujeva pogumneže, ki trumoma hitijo v mrzlo morje.
Potem pa se vrneva do avtodoma in kmalu zapustiva kamp.
Želim se ustaviti še v Reki, v odlični gostilni Mornar na kosilu, zato Gorazd hitro vozi po ozki lošinjski cesti, da ujameva trajekt. Ko prispeva do trajektnega pristanišča sva med prvimi, za nama pa se že nabira kolona. Peš se odpravim do linice, vmes pa pripravim 33,00 eurov za karte.
"Četrdesetpet" reče prodajalec. Sprva sploh ne registriram, kaj je rekel, zato potisnem triintrideset eurov skozi linico.
"Četrdesetpet" reče glasneje.
"Pa kako četrdesetpet," začudeno vprašam, "kad je prije dva dana bilo tridesettri?"
"Nova godina, nove cijene", skomigne z rameni in ne preostane mi druga, kot da v denarnici poiščem razliko.
Vsa besna pridem do Gorazda in mu razložim, kako je karta za trajekt 12 eurov dražja.
"Ja kaj pa si pričakovala?"
"Ampak to je skoraj 30% podražitev." se še vedno razburjam.
"Izračunali so koliko ljudi mora z otoka in dvignili ceno. Pametno!" se mi smeji.
Do Reke prideva glede na gnečo razmeroma hitro in ob dobri hrani v Mornarju in nato sprehodu ob obali še malo uživava na morju.
Še eno celo leto je pred nami. Ne vem, kaj bo prineslo, zagotovo pa vem, da bo polno novih kolesarskih dogodivščin.
SREČNO 2024!
