3.3.2023   Prelep vikend je spet klical po tem, da sedem na kolo in se nekam odpeljem. Ko sva z MojPonyjem nazadnje vozila po Parenzani, je bil Covid, zato nisva prišla do Trsta. Tokrat ni ovir. Greva na obalo.                                                                                                                                             

Odpravim se že v petek popoldne. Ves čas nergam, ker sva spet pozna. Recepcija hotela Cliff na Belvederih, je namreč odprta samo do 22. ure. To pa je pogoj, da dvignem ključ od sanitarijev v camper stopu.

Gorazd se mi smeji, ker izven sezone že par dni prej rezerviram parcelo. Že stotič mu razložim, da rezervacija ni zaradi parcele same, pač pa zato, da vedo da prideva. In res je vse pripravljeno. Imava elektriko, imava sanitarije s toplo vodo in vse parcele zase. :-)

Sva popolnoma sama. 

Fantastičen razgled na Koper ponoči in topli ambient Ruby, naju takoj uspava.


4.3.2023 

Zjutraj me zbudi sonce. Hitro se uredim in oblečem. Preračunavam, koliko kilometrov moram prevoziti in ugotovim, da bom do Trsta in nazaj potrebovala cca. 6 ur. To pomeni, da morava čimprej na pot.  Seveda ves čas računam razdaljo iz Kopra, jaz pa sem v Izoli na Belvedere, kar je cca. 4 km dlje. 

Pojem zajtrk, spijem kavo in pripravljena sem na dogodivščino. Zunaj je še mrzlo. Čez obleko se oblečem kot čebula, da se bom potem, ko mi bo vroče, lahko slačila.

Že takoj, ko se spustim proti Izoli, ugotovim napako v kilometrih. Ko drvim navzdol po hribu z vso hitrostjo, se opominjam, da bom na koncu poti morala prit nazaj gor, na Belvedere.  Sonce mi sije na obraz, uživam v vožnji navzdol, zato se bom s tem ubadala, ko se vrnem.

Do Kopra pridem hitro, po prekrasni kolesarski poti ob obali. Pot nadaljujem ob kanalu, vse do rondoja. Tam bi morala na drugo stran avtoceste, pa preveč razlagam Gorazdu, kako si želim tako kolesariti tudi ob kanalu du Midi v Franciji, zato zgrešim oznako. Tako do Bertokov nadaljujem po stari cesti in se tam priključim nazaj na Parenzano.

   

Po stezi drvim kot Mary Popins in uživam. 

Čez nekaj časa Gorazd malenkost zaostane, ker mora vzeti nekaj iz nahrbtnika. Peljem dalje, ko mi nasproti pride gruča kolesarjev.

"Ciao bella" me pozdravijo in jaz jim maham nazaj "Čao"

"Si slišal?"

"Kaj če sem slišal?" zanima Gorazda, ko me dohiti.

"Italijani so bili na kolesih."

"Kako veš, da so bili Italijani?"

"Pozdravili so me, ciao bella so mi rekli." rečem ponosno.

"No vidiš, oni že vejo." se nasmeji in pelje naprej. 

To vzamem kot kompliment in vesela peljem za njim. Pokrajina je prekrasna. Drvim pod vinogradi Vina Koper, prečkam avtocesto in se vzpnem proti Spodnjim Škofijam.  Ves čas gledam naokrog,  klepečem in nekaj razlagam Gorazdu za menoj.  Naenkrat opazim, da ga ni več za menoj. Zagledam ga daleč nazaj, maha mi, naj se vrnem. Kolesarska steza je tam. Še dobro, da imam njega zraven, ker nisem pozorna na pot in bi jo, če bi bila sama, zagotovo zgrešila.

Spustim se s Škofij proti Miljam (Muggia) in na meji naredim nekaj fotografij.

   

Nedaleč zatem ob poti zagledam oslička. Gleda me in pride čisto blizu k meni.  Pogovarjam se z njim in ko se želim odpeljati, priteče za menoj. Obrnem se in spet teče za menoj nazaj. Ponavljam sprehod in osliček ga ponavlja za menoj. Gorazd se mi smeji, da sem končno našla  prijatelja, ki mi sledi.  Kmalu se osličku pridružita še dva druga osla. Namenim še nekaj pozornosti njima, potem pa se odpravim naprej. Imam občutek, da gledajo za menoj in da so žalostni, ker odhajam. Seveda, ko pa jim nisi dala prigrizka, se smeji Gorazd.


V Miljah nekaj časa iščem nadaljevanje kolesarske poti, zato vozim gor in dol ob hitri cesti. Potem pa zagledam kanal Rio di Ospo, kjer so parkirane majhne ladjice in čolnički in ob njem kolesarsko pot.

Sonce toplo sije name, uživam ob pogledu na kanal. Tu in tam kdo čisti svoj čoln, nekaj se jih pelje po kanalu. 

Kolesarska pot se kmalu konča.

"Kje je zdaj spet kolesarska steza? Nič ni več označeno. Kaj ne gre Parenzana do Trsta?" sprašujem Gorazda.

"Morala bi. Železnica je šla." 

"Železnica že, kaj pa kolesarska steza?"

Gledam naokoli, če bi videla kakšen smerokaz.  Končno zagledam majhno rjavo tablo na prometnem znaku, kjer je narisano kolo.  Zraven na njej piše Trieste.

"Greva kar po glavni cesti." reče Gorazd in že pelje naprej. Nimam izbire kot da grem za njim.

Ob cesti je vsake toliko časa znak z napisom "pozor kolesarji", "vozite počasi - kolesarji", "kolesarji na cesti". Presenečena sem, kako so italijanski vozniki pozorni in uvidevni.  glede na to, da slovijo po divji vožnji. Zato brezskrbno drvim po Via Istriana, gor in dol, uživam ter sopiham. Tako toplo je, da se slečem in kolesarim v kratkih rokavih.

Nekje vmes mi uspe Gorazda dvakrat prepričati, da se spustiva navzdol po ulici, da bova prej na obali. Pa potem kot norec spet gonim nazaj gor na Via Istriano. Ko želim poskusiti tretjič, me Gorazd jezno ustavi. 

"Po tej cesti greva do konca, ker pride točno do te tvoje obale. In do Eataly tržnice."

Že v Mariboru sem namreč izrazila željo, da želim na kosilo v Eataly.  In ker sem že pošteno lačna in tudi utrujena, modro v tišini sledim Gorazdu.

"Še dva cela sedem kilometra do Eataly" se obrne Gorazd nazaj in dvigne palec. Drvim navzdol po hribu.

"Še ena cela devet kilometrov." se spet oglasi. Ulice so vedno ožje. 

"Še ena cela ena kilometra. Blizu sva že."

Peljem za njim, uživam na soncu in v vonju po morski soli, ki jo nosi veter. Nočem razmišljati, da bom morala na povratku, ena cela ena, ena cela devet in dva cela sedem kilometrov, voziti navzgor.

Ko prispem v Eataly sem tako utrujena, da komaj stojim.

Hitro dobiva mizo ob oknu, na postrežbo pa kar čakava. Zato vmes skočim v pekarno po kos pizze margarite , ki so jo pravkar spekli. S svežo baziliko in mladim sirom izgleda zelo okusno. In tudi je. Pojeva jo kar pri mizi, saj sem preveč lačna, da bi čakala natakarja. Ta pride takoj, ko naju vidi jesti. Nekaj razlaga po italijansko, midva pa se delava "francoza". Točno sem ga razumela, kaj je povedal, da tukaj ne smeva sedeti in jesti, če ne bova nič naročila.

Ko Gorazd naroči dva krat "frittata di pasta napoletana ala carbonara" in dva kozarca Chiantija, se umiri, pokima in ne mine minutka, ko nazaj prinese dva majhna ocvrta kolačka v papirnati posodici in dva kozarca rdečega vina.  Ter račun. 22,80 EUR

"Kaj je to? Pozdrav kuhinje?" ga vprašam.

"Mislim, da je to pasta napoletana."

"To? Jaz sem mislila da dobiva krožnik testenin."

"Saj so testenine. Samo oblikovane v kolaček in ocvrte."

Gledam kolaček, gledam Gorazda, sežem po vinu in ga na dušek spijem. Kolaček pojem v dveh grižljajih in na izhodu kupim še en kos slastne pizze. Za vsak slučaj, če bom na poti še lačna.

   

Nazaj vozim, presenetljivo, veliko hitreje. Kljub temu, da moram premagati višinsko razliko, mi sploh ni težko. Mogoče pa je v tistem neapeljskem kolačku bil še kak turbo dodatek.  Veliko bolj sem skoncentrirana na vožnjo, pot mi je znana in nič več se ne zmotim. Moji oslički so že v stajah, zato jim samo pomaham. En, dva, tri, sem na Škofijah, kjer ne nadaljujem po poti, po kateri sva prišla, pač pa zavijem proti Ankaranu. 

V rondoju se spet usmerim proti Kopru in mimo Luke Koper ter Škocjanskega parka vozim sproščeno po kolesarski stezi. 

Ko se vrneva v Belvedere je že temno. Na srečo ni hladno, vzpon na Belvedere pa me še dodatno zagreje. Vsa zadihana prigonim do vrha z zadnjimi močmi.

Privoščiva si še večerjo v restavraciji Kamin in ko se sita vrnem nazaj v Ruby, padem utrujena v posteljo in se do jutra niti ne obrnem.


5.3.2023   Po zajtrku pospraviva Ruby. Preden se odpeljeva, se na camper stop pripelje še en kombi in tako nisva več sama. Ven stopita gospod in gospa, ki sta prenočevala v Izoli na parkirišču za avtodome, na Tomažičevi ulici. Priporočita, naj se spustiva tja in parkirava Ruby tam, saj je prostora več kot dovolj. 

Odjaviva se iz Belvedere in jo mahneva na kavico v Izolo. 

PZA na Tomažičevi je res prost. Nekaj avtodomov je sicer parkiranih, vendar je prostora več kot dovolj. Parkirava Ruby in stopim do parkomata. Izberem parkiranje avtodoma in sem presenečena, ker imam na izbiro samo plačilo polne parkirnine z nočitvijo, ki znaša 15,00 EUR. Glede na to, da želim samo na kavo, se mi zdi to malce preveč. Gorazd ne komplicira, potisne bankovec za 20 EUR v parkomat, pa mu ga ne sprejme. Ugotovim, da lahko plačam le z bankovci za 5 ali 10 eurov in ker jih nimava, plačam s kartico.

Malce me že grabi jeza, ampak ker je sonček in se veselim posedanja na Izolski promenadi, ne kompliciram. 

"Samo na stranišče še skočim", rečem Gorazdu in jo mahnem proti toaletnemu prostoru. Primem za kljuko, pa se vrata ne odprejo. Poskusim še enkrat, nič.  Na levi strani zagledam čitalec kode in zakličem Gorazdu, naj pusti odklenjeno, da ven vzamem parkirni listek. Z listkom grem do čitalca kode, pa spet nič. Vrata se ne odprejo. 

Zraven toalete je parkiran avtodom s francoskimi tablicami in prijazna gospa me v angleščini vpraša, če mi lahko pomaga.  Povem ji, da imam listek, da sem plačala nočitev, kljub temu, da bom ostala samo dve uri in da ne morem v sanitarije. Prijazno mi razloži, da moram še posebej plačati uporabo elektrike v v višini 5 eur, če želim koristiti sanitarije.

Zahvalim se ji in odložim listek v avtu. Ne bom plačala še dodatnih 5 eur, samo zato, da grem lahko na stranišče.  Sedem na kolo in odpraviva se v mesto. 

Na promenadi, kljub gneči, takoj dobiva mizo. Uživam v kavici in se nastavljam sončnim žarkom. 

Nazaj grede, se ustaviva še na parkirišču Argoline.  Ob pogledu na njihove cene in pogoje, me še bolj zmrazi. Zato me sploh ne čudi, da je parkirišče popolnoma prazno. Edino, kar jim štejem v plus je, da lahko parkiraš na ure. O sanitarijih, vodi, koših, elektriki, ne duha ne sluha. 

Nekaj se še moramo naučiti o tem turizmu. Čeprav je pohvalno, da smo že veliko naredili na tem področju. Manjkajo še samo finese, da bo popolno.  In mogoče to, da bi lastniki PZA-jev, morali tudi sami biti navdušeni avtodomarji. 

Kakorkoli že, vseeno sva na koncu preživela popoln vikend.

Se že veselim naslednjega. 

Parenzana, Cliff Hotel & Spa Belvedere, Eataly, PZA Tomažičeva Izola


Načrt poti: 

Iz Izole sva krenila proti Kopru in potem po stari cesti do Bertokov, ker sva zgrešila kolesarsko stezo. Po Parenzani sva se nato povzpela na Škofije in nato nadaljevala pot po njej do MIlj. Tam se pot konča. Nadaljevala sva po glavni vpadnici Via Istriana do centra Trsta.

Nazaj grede sva se s Škofij spustila proti Ankaranu in nadaljevala pot proti Kopru ob Luki Koper ter nazaj proti Belvederem.