19.03.2022   Za Damanhur prvič slišim pred nekaj leti, ko Gorazd po internetu išče lokacije, kje po Italiji bi lahko kolesarila. Ime mi  je takoj všeč. Tako posebno in skrivnostno se sliši.                                                                                                                                                                                 

Googlam po internetu in najprej najdem kraj v Egiptu. Hecno bi bilo, če bi me Gorazd peljal v Egipt in tja še kolesarit, zato vem, takoj da to ni to. Iščem naprej in najdem kraj v Italiji. Pravzaprav ne kraj, pač pa skupnost.

Malce sem skeptična. Le kaj bova v skupnosti? Polna radovednosti berem dalje in vedno bolj sem navdušena.

Damanhur je spiritualna skupnost ljudi, na severu Italije, (cca. 300 jih trenutno živi tam), ki je v zadnjih 47 letih gradilo Templje človeštva. In kar vidim, mi vzame sapo.  Nemudoma jih kontaktiram po mailu in čakam odgovor.

Z Gorazdom se dogovoriva, da greva tja ob spomladanskem ekvinokciju. Zanje je to poseben čas in takrat pripravijo tudi poseben ritual. 

Nekaj tednov ne prejmem nobenega odgovora, potem teden dni pred prvim spomladanskim dnem, pride povabilo, naj jih obiščeva. Malce sem žalostna, saj prvi dan pomladi pade na ponedeljek, ko  bova midva že  v Mariboru. To seveda pomeni, da si rituala ne bova mogla ogledati. 

Kljub temu hitro uredim vse rezervacije. Z Gorazdom imava še eno posebno željo, spati v templju.

Nestrpno pričakujem še to potrditev in dan pred dogovorjenim odhodom, dobiva mail. Lahko spiva v templju.

Ena stvar mi je že takoj kristalno jasna - MojPony nima tam kaj iskati. Nekako težko se sprijaznim s tem, na koncu pa mi ne preostane drugega. 

Kreneva že v petek pozno zvečer, saj je do Damanhurja slabih 800 km. Pot ponoči poteka hitro in brez težav. Malce pred osmo uro zjutraj prispeva v majhen kraj, Vidracco, kjer ni ničesar.  Nekaj hiš, občina, lekarna, gostišče in avtobusna postaja. 

Gorazd parkira zraven gostišča. Vse je mirno in tiho. Nikjer nikogar.  

Predlagam, da greva na kavo, čeprav nimava niti najmanjšega pojma kam. Še dobro, da je jutro in ne večer. Ne vem, kako bi se počutila, če bi sem prispela pozno ponoči. Na Google maps preverjam, če sva na pravi lokaciji in če se Google ne moti, sva natanko tam. 

Ampak tukaj ni ničesar. 

Odločiva se in peljeva nazaj v smeri od koder sva prišla in kmalu ob cesti, med visoko živo mejo zagledam tablo Damanhur in vhod na posest.


Zapeljeva noter in parkirava avto. V daljavi zagledam stebre in nakažem Gorazdu, da greva tja.

Ne prideva daleč, saj naju kmalu ustavi prijazna gospa. Razloži nama, da je sprehajanje po posesti dovoljeno le registriranim obiskovalcem.  Pove nama, da se pisarna centra odpre čez dobro uro, na lokaciji kakšen kilometer od posesti in naju prijazno povabi, da pri njih spijeva kavico in pojeva rogljiček. 

Ne pustiva se prositi in čez par minut že sediva ob kavi in rogljičku. Počasi se prebujajo tudi prebivalci skupnosti. Veselo naju pozdravljajo, kot bi se poznali že veliko let in kmalu je okoli naju prijeten živžav.

Gorazd me opomni, da je čas, da se greva prijavit, zato se zahvaliva. Vsi nama prijazno odzdravijo in so spet nazaj v svojem živžavu. 

Registracijo opraviva hitro in že nama okoli vratu visi prepustnica za vse, kar sva se namenila videti tukaj. Ker imava več ogledov in ker spiva v templju, nama receptorka da še kupone za kosilo.

Med čakanjem na vodičko, spijeva v centru še eno kavo.

Opazujem ljudi v centru in že prej na posesti. Nekaj na njih je drugače. Vsi so tako zelo prijazni. Vsi so nasmejani. Ko pride vodička, sem še bolj prepričana, da sem prišla na čaroben kraj. 

Iz nje veje ena sama iskrivost.  Ne morem ugotoviti njene starosti. Njen obraz je lep in nežen in deluje mladostno, kodrasti lasje iz katerih kuka tu in tam kak siv las in velike modre oči pa izdajajo modrost, iskrenost in hkrati neko daljno, že skoraj pozabljeno bolečino. Predstavi se in vsakega od nas objame. Jezna sem nase, ker si ne zapomnim njenega imena. Kasneje izvem, da se stanovalci Damanhurja poimenujejo po živali in rastlini. Njeno ime pomeni delfin.

V skupini za ogled Templjev nas je osem. Mož in žena iz Švice, tri Romunke, Izraelka in midva. Vodička nas povabi v kombi in pokaže proti vrhu velikega hriba. Tam so Templji.  Cesta je ozka, na vsakem ovinku potrobi, če bi slučajno nasproti prišel kak avto. Na srečo ni nikogar in varno nas pripelje pred velika železna vrata. Povsod so kamere, posest je ograjena. Tukaj nepovabljeni nimajo kaj iskati. 

Po stisku na gumb se vrata odprejo in pripeljemo se pred Templje.  

Vodička naju pogleda in z roko pokaže na nizko stavbo pod Templjem, kjer bova spala. Ostali naju gledajo z občudovanjem, vsi imajo prenočišča nekje drugje, midva pa bova spala tukaj v Templju.

Opozori nas, da moramo pustiti fotoaparate in mobitele v avtomobilu. Fotografiranje je prepovedano. Razloži nam še pravila obnašanja v Templjih in vstopimo v središče gore. 

Ozek tunel, ki vodi do prve dvorane, je tako nizek, da se moram skloniti, da se ne udarim v glavo. Levo in desno, trdna skala služi za oporo. Hodimo s sklonjeno glavo, dokler ne pridemo do konca tunela, kjer se odprejo debela betonska vrata. Dvignem pogled in ostanem odprtih ust.

Prva dvorana, dvorana Zmage Hall of Victory je posvečena lepoti in življenju. Česa lepšega še nisem videla. Vse naokrog so slike, ki predstavljajo radost življenja in človeka samega. Na marmornatih tleh odsevajo zvezde, ki se izmenično prižigajo na stropu in prikazujejo ozvezdje v času Atlantide, cca. 22.000 let nazaj. Na sredini steber povezuje obe sferi, nebo in zemljo in širi svoje korenine povsod naokrog. Vse je ena sama harmonija, povezanost, ki je danes žal več ne poznamo. 

Iz te dvorane vodi pot po osmih stopnicah, ki simbolično prikazujejo neskončnost, v dvorano Zemlje Hall of the Earth . Moj pogled pritegne podoba leva na vratih. Vitraž kralja Sonca in nasproti vitraž Lune, oba narejena iz dragocenega Tiffany stekla, predstavljata moški in ženski princip in vse kar je povezano z njima. 

Sledijo še dvorana Kovin Hall of Metals , Labirint  The Labyrinth , dvorana Krogel The hall of Spheres , dvorana Vode Hall of Water , Modri Tempelj The blue Temple in na koncu dvorana Ogledal Hall of Mirrors, ki me najbolj prevzame od vseh dvoran. Kje je začetek, kje konec? Koliko različnih obrazov imamo. Gledam v ogledalo in vidim neskončno število sebe. Katera sem prava? Med razmišljanjem nas vodička povabi naj ležemo na tla. Kar zagledam ne moreš opisati z besedami. Steklena kupola na vrhu dvorane, odseva v milijonih barv in te kar vabi, da bi se je dotaknil.  Zanimivo se mi zdi, da kljub hladnim, marmornatim tlom, ne čutim nobenega mraza. Še več, na trenutek se mi zazdi, da rahlo lebdim nad tlemi. 

Ko pridem iz osrčja gore ven, ne morem dojeti, kaj sem pravkar videla. Narediti kaj takega v skalo in goro je skoraj nezemeljsko. Ni čudno, da  Templje imenujejo "osmo čudo sveta".

Polna vtisov se z Gorazdom odpraviva na naslednji ogled, ogled Svetega gozda.

Tudi tukaj je vse ograjeno.

"Gozd je zelo star. Kar dotaknite se tistega drevesa", pokaže z roko, "pozdravite ga in povejte, da ste v gozdu. Poslalo bo informacijo vsem ostalim drevesom, da ste prišli."

Malce zadržano stopim k mogočnemu drevesu in ga potem vseeno pozdravim in objamem.  Zdi se mi, kot bi me nazaj objel ves gozd in prijetno mi je.  Ko kasneje hodim po gozdu imam čuden občutek, da me drevesa pozdravljajo s šumenjem krošenj, ko grem mimo. Zalotim se, da pazim, da ne stopam na korenine, saj se mi zdi, kot bi nekomu nalašč stopila na nogo. 

Vodička nam predstavi napravico, ki jo priklopi na listje začimbnice na bližjnjem skalnjaku in rastlinica zapoje. 

"Rastline komunicirajo z nami ves čas. Posvetite se jim in nagradile vas bodo s svojo lepoto." 

Pošteno sem lačna, saj je že pozno popoldne, zato se z Gorazdom odpraviva v Tempelj, kjer bova spala. 

Vodička ponovno pozvoni, da naju spustijo v Tempelj. Še preden dobro parkirava avto, že iz Templja prihiti simpatična ženska, Emu je njeno ime. Z njo sva si ves čas dopisovali zaradi rezervacije in ko naju zagleda, naju z nasmehom ljubeče objame, kot bi se poznali že od prej in se ne bi dolgo videli.

Pokaže nama najino sobo, spiva v sobi nad Templjem vode. In res, ko stopiva v sobo, je tam identična freska, kot sva jo videla v samem templju.

Emu nama v gostilnici, v naselju, rezervira večerjo in ko se vrneva sita in zadovoljna, je ura točno osem zvečer. 

Uležem se v posteljo in zaspim. 


20.03.2022   

Ko ponovno odprem oči, je ura osem zjutraj. Spala sem 12 ur in nisem sanjala ničesar. Gorazd me heca, da so me ponoči odpeljali marsovci in mi izbrisali spomin. Ker tudi sam ni sanjal ničesar in isto dolgo spal, kot jaz, ga pohecam, da sva v tej godlji kar skupaj. 

Spet sem lačna, zato se hitro urediva in greva na zajtrk.

Emu naju že čaka s pripravljenim zajtrkom in svežo kavo. Povem ji, da sem super spala in žal nič sanjala, pa se samo nasmehne.  Upam, da nima iste teorije, kot Gorazd in poskušam se spomniti, kaj sva počela včeraj, da vidim, če moj spomin še funkcionira. 

Med zajtrkom prijetno klepetamo.  Pove, da njena skupnost skrbi za pridelavo sadja in zelenjave in pokaže na skledo z jabolki in slivami. Potem pa še na mladi sir. 

"To vse je naše. Kolikor se da, pridelamo sami." 

Radovedno jo vprašam, če je poročena in ima kaj otrok. Emu pove, kako je prišla sem, v skupnost pred skoraj dvajsetimi leti. Moža je spoznala tukaj, je slikar, ki obnavlja freske v Templjih. O vsem razlaga tako iskreno, brez kančka obžalovanja, vendar ves čas ostaja v sedanjem času.  O življenju pred skupnostjo ne govori. Pomislim, če ljudje v to skupnost pridejo, ker v bistvu bežijo pred nečim iz preteklosti. Sicer pa, karkoli jih je pripeljalo sem, je najbolj pomembno, da se tu počutijo dobro in so srečni. In Emu je delovala srečno.

Klepetamo še nekaj časa in žalostno omenim, da ne bova mogla na ritual posvečen ekvinokciju, ki bo naslednji dan, na dan prvega pomladnega dne.

Emu se nasmehne.

"Sta si zelo želela ogledati ritual?"

Oba z Gorazdom pokimava. 

"Potem pa vaju bom prijavila. Ritual bo namreč danes, ko bo sonce najbolj visoko. Točen čas ekvinokcija je namreč danes. Pravi trenutek sta tukaj."

Skoraj ne morem verjeti, da je res.  Prisostvovala bom ritualu.

Posloviva se od Emu, z obljubo, da se še vrneva in se odpraviva v dolino. Do rituala imava še ravno dovolj časa, da si ogledava njihovo naselje. Danes naju nihče ne odganja.  Na parkirišču pred naseljem poteka majhen sejem in z radovednostjo si ogledujem predmete, ki jih sami izdelujejo. Otrokoma in nama nekaj malega kupim za spomin.

Park je poln simboličnih objektov, znakov, skulptur. Vse si temeljito ogledava. In na vseh krajih veje neka posebna energija. 

Napoči čas, ko morava na ritual. Udeleženci so že zbrani na trgu, midva pa morava najprej na neke vrste šolanje, kako lahko ritualu sploh prisostvujeva. Izveva veliko o samem ekvinokciju in obredu na sploh. In kako se morava na samem ritualu obnašati.

Seveda nas ponovno opozorijo, da med obredom ne smemo fotografirati in ne glasno govoriti. 

Polna pričakovanja greva na obred. Del, kateremu lahko prisostvujeva, hitro mine in ko obred zapustiva, prebivalci Damanhurja nadaljujejo obred sami. 

Sprehajava se po naselju in si poskušava ogledati čim več stvari. Prevzamejo me majhni kipci iz gline, ki naju opazujejo in spremljajo na vsakem koraku. Nešteto jih je.  Zabavava se, ko si jih podrobno ogledujeva.


Polna vtisov  se pozno popoldne odpraviva domov. Ugotovim, da si  v avtu sploh nisva prižgala radia. Tako, v tišini in ob mirnem pogovoru, peljeva sproščeno do doma. 

Kaj naj na koncu rečem o Damanhurju?

Že ko sem se odpravljala tja, sem vedela, da je ta kraj nekaj posebnega. Še sedaj ne morem dojeti, kako veličastna stvar lahko nastane, če ima človek vizijo in voljo. Ljudje tam so sploh nekaj posebnega: odprti, iskreni, sočutni, ljubeči, v sožitju z naravo, ne drugačni od nas v videzu, po vsem ostalem pa zagotovo. 

In malce drugačen, po povratku iz tega čudovitega kraja, postaneš tudi sam.