07.02.2021   Poznate tisti občutek, ko se vam že zjutraj zazdi, da ste vstali na napačno nogo? In  se potem slaba volja kot kača vleče čez cel dan? No, danes imam tak dan.  Danes ni moj dan.                                                                                                                                                                                                                   

Zjutraj spet ne morem odpreti desnega očesa. Nič bolje ni, kljub temu, da sem dobila celo vrečko kapljic in mazil. Z enim odprtim očesom odtavam v kopalnico in se ustrašim osebka v ogledalu. Še »Enooki Jack« s prevezo čez oči, ta trenutek izgleda bolje od mene.

Pomagam si z roko, da dvignem veko. Po tem opravilu, moja veka funkcionira dalje, kot da te težave sploh ne bi bilo. Zdravnik po temeljitem pregledu ugotovi, da je moje oko v fantastičnem stanju in ni razloga za paniko. Vseeno mi predpiše goro zdravil, po katerih mi še danes ni bolje in si najverjetneje misli, da je vzrok za vse stres.

Le zakaj bi sploh bila v stresu? Že štiri mesece ne smem delati. Covid ukrepi. Ampak plačo in prispevke, to pa moram plačat. Očitno nisem dobro poslušala v šoli, ko smo se učili poštevanko. Do danes sem bila namreč prepričana, da če nekaj množiš z nič, ostane nič. Tudi čarovniškega znanja nimam, da bi si pričarala polno vrečo denarja, kot zajca iz klobuka. Neee, zagotovo nisem v stresu. Vzrok mojih težav je baje premalo solz.  Očitno mi le ne gre tako slabo. Ker ne jočem dovolj.

Zdravnik mi pove še, da zelo dobro vidim na obe očesi. Meni se sicer zdi, da od 1 navzdol ne vidim nič, ampak zdravnik me potolaži, da je pri mojih letih to čisto normalno. Zdaj vem zakaj ne vidim gub v ogledalu, jaz pa sem mislila, da jih nimam.

Raje ne razmišljam več o vsem in stopim iz kopalnice.

Pogled skozi okno dnevne sobe ujame sonce in moje razpoloženje se takoj malce izboljša. Pogledam še vremensko napoved na telefonu in zadovoljno ugotovim, da bo vreme zdržalo vsaj do zgodnjega popoldneva.

Razmišljam ali bi šla s kolesom ali peš, mogoče danes raje peš, da me ne napiha, zaradi očesa. Oblečem se in si predstavljam kje in kako bom hodila. Gorazda bom pustila še malo spati in ker bom hodila sama, bom to počela ob glasbi. Zato iščem slušalke, ki sem jih pustila… saj res, kje pa sem jih pustila?

Preiščem vse predale, škatle, iščem v torbici in v poslovni torbi. Iščem v kopalnici, v dnevni sobi, spalnici (le zakaj bi rabila slušalke tam?) in jih nikjer ne najdem.

Izberem najlažjo možno rešitev. Obsodim otroka, da sta mi jih vzela.

Seveda se s tem ne strinjata. Po kratkem obtoževanju in višanju glasov vseh udeležencev spora, smo na koncu vsi skregani, Gorazd pa buden.

Otroka se zapreta vsak v svojo sobo, jaz pa v nadaljevanju v tišini zlagam perilo, pomivam posodo in praznim koše za smeti.

Najboljša terapija po kregariji so hišna opravila. Vsaj zame. Počasi se, vsaj na videz, pomirim. Na sprehod se mi več ne da. Če že ne grem nikamor, se odločim da bom športala na televiziji.

Gorazd izrazi željo, da bi šel z menoj, če si premislim in si premislim. Sonček še vedno sije in ne, ne bova hodila, pač pa vseeno greva s kolesi. Strinja se in medtem, ko se jaz oblačim, začne sekat drva.

»Takoj bom gotov.« je njegov znani odgovor, ki ponavadi pomeni, da bo z opravilom končal čez kako uro ali dve.

Spet se me loti jeza in pospravljati začnem posodo, ki sem jo prej pomila. Brina pride mimo s vprašanjem, kaj bo za kosilo in zabrusim ji nazaj, naj si ga naredi sama.

»Kaj si tak tečna že celo dopoldne?«

Ne vem, kaj bi ji odgovorila, da se ne bi spet sprli, zato sem raje tiho.

»A tak, zdaj se več niti ne pogovarjaš z mano?«

Saj ne vem ali bi kaj rekla ali ne. Če rečem ni prav, če ne rečem tudi ne. Ali pa je danes samo takšen dan. Zato raje globoko zavzdihnem, odložim krpo in stopim ven.

»Greva s kolesi ali ne, ker če ne, grem sama in te ne bom več čakala.«

Gorazd me pogleda, začuden nad mojim vedenjem.

»Kaj me tako gledaš? Ne smem imeti slabega dneva?« Obrnem se in vrata se nič kaj tiho ne zaprejo za menoj.

»Kdaj bo kosilo?« me vpraša Rok.

»Sam si ga naredi.« mu zabrusim nazaj.

»Le kaj ti je danes?« se zbuni tudi Rok.

Res, le kaj mi je. Ampak ne ljubi se mi zdaj razmišljati o tem. Paše mi biti malo zadirčna.

Odločim se, da ne bom čakala Gorazda, ura je že krepko čez poldne in že dvigujem vrata garaže, da bi vzela kolo in se šla malce pomirit.

»Že grem, že grem«, reče Gorazd in res je v petih minutah nared.

Ko drvim na MojPonyju in mi veter piha skozi lase, pozabim na slabo voljo.

»Kje bova šla?« vpraša Gorazd.

»Čez Pobrežje in čez meljski most, proti Tomšičevem drevoredu in skozi park, po Vrbanski čez Kamnico, čez koroški most in mimo Ledne dvorane, čez Tabor do Ptujske in po Ptujski domov.«

»Ok, kar velik krog« pripomni Gorazd in zaskrbljeno gleda v nebo. Ne bo deževalo, rečem, vklopim tracker in že šibava po načrtovani poti.

V Melju pade name prva dežna kaplja. Nato še druga. In potem se vlije. Spet sem jezna, bentim na Gorazda, da nisva šla prej in gonim na vso moč proti dvoetažnemu mostu.

»Kaj če bi me počakala tukaj pod mostom in pridem po tebe z avtom?«

»Zdaj je tak vseeno, tak sem že cela mokra, toti kilometer, dva, do doma, bom že zmogla.« In gonim bicikl na vso moč.

Vedno ko dežuje, se sprašujem kdaj pobereš več dežnih kapelj in si bolj moker? Če goniš hitro in drviš skozi dež ali ko goniš bolj počasi?

Tokrat sploh ni pomembno, ko pridem domov sem mokra do kože. Slečem vse čimprej s sebe, da se ne prehladim in si pripravim vročo kopel.

Ko ležim v vroči vodi, slaba volja čudežno izhlapi. Topla voda, z dodanim sivkinim oljem, me pomiri in iz kopalnice pridem kot nova.

Pogledam na tracker, koliko sva kljub dežju prevozila in ugotovim, da ga sploh nisem aktivirala.

Danes res ni moj dan.

Ne jezim se več. Slaba volja je odtekla iz kopalne kadi skupaj z vročo.

Hitro nam pripravim kosilo in dan do večera mine mirno in v prijetnem vzdušju.

Ko se zvečer odpravim spat, si mislim, da dan niti ni bil tako slab.

In jutri bo še en dan. Dober dan. In zjutraj bom brez težav odprla obe očesi. Tako sem se odločila že danes.

Ker dober dan se začne, ko odpreš oči.


P.S. Gorazd je bil prijazen in mi je poslal fotografijo poti iz svojega trackerja.