30.01.2021   Vsak petek zvečer preverim kakšno bo vreme čez vikend. Do sedaj so januarski vikendi bili večino deževni, sneženi ali zelo mrzli. To soboto pa je kazalo, da  nama bo vreme služilo in bova lahko šla kolesarit.                                                                                                                                                        

»Greva en mali krog?« vprašam Gorazda v soboto dopoldne.

»Hodit?« vpraša nazaj.

»Ne, s kolesi.«

»Mrzlo je.«

»Ni mrzlo. Sonce je. In kolikor vidim se bo kasneje tudi malce ogrelo.«

»Le kdaj si se spremenila iz nekoga, ki mu je bilo dvajset stopinj prehladno za karkoli, v nekoga, ki mu ni problem kolesarit pri treh stopinjah nad ničlo?«

»Saj ne bo tri stopinje. Okrog deset bo. To je že super za kolesarit.«

»Če ti tako misliš, pa naj bo. Greva do mesta na kavo in nazaj? Da se vsaj malo razgibava.«

Pokimam, da se strinjam, pri sebi pa že načrtujem pot, kje bova šla. Zagotovo ne samo do mesta in nazaj.

Hitro se oblečem. Pajkice, podložene hlače, toplo majico in na vrh mojo BBD - Billy oblekico. Praktična je in zelo vidna v prometu. Še puhasto jakno in brezrokavnik in pripravljena sem na vožnjo.

Gorazd poskrbi za kolesi. Pregleda zračnice in verigo. In štartava.


Do mesta peljeva po ustaljeni poti, skozi Pobrežje, pod dvoetažnim mostom in ob Dravi. Pri Koloseju zavijeva desno proti Partizanski cesti in proti Trgu Svobode. 

V mestu me preseneti gneča. Slovenska ulica je polna sprehajalcev, prav tako Gosposka. Nekatere pozdravim, ker jih na videz poznam, drugi pozdravljajo naju.

Pri Nani srečava Patricijo in Boštjana, pa nato še Blanko. Z druge strani trga mi maha Darja. Mimo prideta še Nataša in Dino.

Prav vesela sem vseh. Pogrešam živ žav, sprehode po mestu, druženja, tako kot vsi. Pogovarjamo se, se veselimo drug drugega. Kar nekaj časa klepetamo, zato naju zazebe in kreneva dalje.

»Kaj pa kava?« vpraša Gorazd.

»Še malo potrpi. Greva proti Mariborskemu otoku, pa nazaj čez Studenški most, pa proti Limbušu in pod Pohorje in…..«

»To je zate mali krog?« se razburja Gorazd.

»Ja, saj ne bo več kot kakih 20 kilometrov. Kaj je to za naju?« mu odvrnem in že bežim naprej na vso moč, da se zagrejem.


Ob Dravi je sveže. Mogoče sem se malce uštela s temperaturami. Sonce se je skrilo zato je hladneje. Hitim, da bova čimprej na Studencih, stran od vode. Pogled na mirno Dravo je prekrasen.



Ker je pot blatna, se mi kolesa ugrezajo in težje gonim, ampak se ne vdam. Pri Damiševem naselju zavijeva levo proti Pekram in presenečena sem, ko tam zagledam čisto nov rondo. Zapeljeva vanj in nato po še neizdelani cesti proti Pekrski gorci.


Kolesariva po Studenških ulicah, se za trenutek izgubiva in se naenkrat znajdeva na znanem mestu.

»Glej, pri Poloni sva.« rečem Gorazdu in tisti trenutek Polona stopi skozi vrata hiše

»Gospa, mi poveste prosim, če se tu pride do Pohorja?« se pošalim.

»Seveda, gospa, tukaj za zeleno ograjo zavijete levo, mimo Pekrske gorce in ste že pod Pohorjem.« smeje odgovori Polona.

Spet predolgo klepetava in ker naju čas preganja, drviva proti Pohorju.


Ko prideva do Kavarne Promenada, se ustavim, da spijeva kavo.

Andreja je vesela, ko naju zagleda.  Pripravi nama odlično kavo, zraven si privoščiva še keks.




Vedno bolj mrzlo postaja, zato se odločiva, da greva kar domov. Po Streliški do konca in skozi Obrtno  cono Tezno.

Ko prispeva domov, tracker pokaže natanko 27,5 km.


»Pa le ni bil tako mali krog« se začudi Gorazd. »Greva jutri spet?«

Veselo prikimam. "Obvezno!"


Ko potem sedim pred kaminom in si grejem premražene prste in rdeči nos, sem zadovoljna.  Načrtujem jutrišnjo pot, šla bova v obratnem vrstnem redu.

Žal ne gre po načrtu.

Ko se zjutraj zbudim in pogledam skozi okno, je vse belo.  Kolesarjenje bo moralo malo počakati. Nedeljo brez slabe vesti prelenarim pred kaminom. 


Načrt poti