08.05.2021   Vedno, ko se peljava na morje in z viadukta pri Ravbarkomandi vidim prekrasno Vipavsko dolino, si rečem: "Tja bom en dan šla kolesarit."  In sem šla.  Za kar cel vikend.                                                                                                                                                                                            No, navdušila me je tudi nadaljevanka "Najini mostovi". Pravzaprav prekrasno posneta pokrajina v nadaljevanki.

"Poglej te vinograde, poglej to naravo, poglej te ceste," sem bila vzhičena. "Ne bi bilo super, ko bi šibala z MojPonyjem po tej ravnici?"

Gorazd se strinja z mano. "Ti kar organiziraj vse, jaz peljem."

Lotim se dela. Spremljam vreme, spremljam sprostitve, iščem prenočišče, planiram poti.

"Ta vikend greva!" rečem. "Vreme bo, našla sem super kamp, takoj so mi odpisali in je prosto, za furo bova pa že povprašala."

Razmišljam, če bi krenila že v petek, pa je v Mariboru tako mrzlo in dežuje, da se že sprašujem, če je ta konec tedna prava izbira. Zato se raje odločim, krenila bova v soboto zgodaj zjutraj, da bova v Vipavi čimprej. 

Ampak v soboto komaj vstanem, potiskam Gorazda iz postelje in se razburjam, zakaj nama nikoli ne uspe iti pravočasno. Ko omeni, da morava oprat še kombi, sem raje modro tiho, čeprav mi jeza piha iz ušes.

Na veliko srečo na cesti ni nobene gneče in hitro prideva v Vipavsko dolino. Rezervacjo imava v Kampu David. 

Kljub vidni označbi ob cesti, prepozno ugotoviva, da bi morala zaviti, zato navigacija hitro izračuna novo pot in naju do kampa popelje z druge strani. Kamp lepo viden s ceste, midva pa kljub temu zavijeva v nasprotno smer, v vasico na bregu. Možgane imam že čisto na off, zato se nič ne jezim, ko Gorazd obrača kombi v zelo ozko ulico in nekomu na dvorišče.

Še dobro, da imava samo kombi, pomislim, ker z avtodomom zagotovo ne bi mogla obračati na tem mestu.

Ko končno prideva do kampa, pozabim na vse. Ličen, majhen kamp naju kar vabi v svoje kraljestvo. Pravi mali raj na zemlji.

Parkirava na travi, ki je še malce mokra, (predvidevam, da je tudi tukaj deževalo) in se raskomotiva.

          


V recepciji naju pričaka David, lastnik kampa. Opravimo prijavne formalnosti, izjave, navodila, kar je pač potrebno zdaj v teh časih. 

"Včeraj je bilo tukaj močno neurje, zato so tla še malce mokra," naju opozori. "Ampak danes in jutri bo vreme prekrasno. Bosta kolesarila?"

Pokažem na MojPonyja in se zasmeji. "Vi ste mi poslali mail." 

Pokimam. "So tukaj v bližini kakšne kolesarske poti, takšne izven glavnih cest?" ga vprašam.

"Seveda, eno sem celo sam označil," pove ponosno in mi pošlje link po mailu. "Edino na začetku bodita bolj pozorna, ker je pot malce zapletena, potem pa samo nadaljujeta pot ob reki Vipavi in prideta do Vipave. Vmes, če se vama bo ljubilo, lahko skočita tudi na Vipavski križ." Pokaže nama majhno knjižico, kjer je naslikana vasica s cerkvijo.

Ko omeni še, da lahko plačava s turističnim bonom, pripravi kavico iz avtomata in nama prijazno rezervira večerjo v znani restavraciji v sosednji vasici, pa me popolnoma osvoji. Zahvaliva se in ne mine dolgo, ko že šibava po začrtani poti.

Na začetku se res malce loviva, nekajkrat odpeljeva predaleč in se spet vrneva nazaj, toda kmalu prideva na prekrasno, ravno makadamsko pot.


Vreme je prekrasno, sončno in kar ne morem verjeti, brez burje.  Kolesariva po potki, občudujeva zeleno naravo in prekrasno pokrajino.

Ampak, tako kot nobena dogodivščina ne mine brez presenečenj, tudi najina ni. Prva naju čaka v obliki majhnega potočka, ki je zalil cesto. Gorazd pogumno zapelje v lužo, jaz pa z Mojponyjem vseeno bolj previdno prečkam potoček. Še dobro, da ni globok. Prevozim ga brez težav in nadaljujem pot v dobri volji.

Do naslednje vodne ovire, ki je že bolj podobna večjemu potoku. Z Gorazdom ponoviva vajo in spet uspešno prečkava oviro. Na žalost naju čaka še ena. Voda drvi čez cesto in ni več podobna potoku, pač pa reki.

Gorazd se, ne da bi kaj premišljeval, požene čez reko in zvozi, čeprav na koncu vseeno sestopi s kolesa in si zmoči teniske. 

Jaz pa nisem tako pogumna. Zato sezujem teniske, in bosonoga stopim v ledeno vodo. Ves čas upam, da se z Mojponyjem ne prevrževa zato zelo previdno prečkam vodo. Res je mrzla, toda paše mi, ker imam od sonca segrete noge.  Nad bosonogim doživetjem sem tako navdušena, da potem še nekaj časa gonim bosa, tudi zato, da si posušim stopala.

Pot naju dalje vodi po svoje. Malo zgrešiva, voziva ob polju, pa spet najdeva pravo makadamsko pot. V bistvu se po teh poljskih poteh skoraj ne moreš izgubiti. Veliko jih je in na koncu vse peljejo ali v Ajdovščino ali v Vipavo. Naju pa, še prej v Vipavski križ. Le da tu zgodba več ni tako ravna. Vipavski križ je namreč stara slovenska vasica na vrhu visokega hriba.

 

Vzpon do te vasice niti ni tako lahek. Izbereva sicer pot okrog hriba, kar malce olajša vožnjo, vendar je še vedno strmo, zato kar ne morem verjeti, ko brez sestopa pridem skoraj do vrha. Očitno sem v formi, čeprav mi Gorazd zagotavlja, da je to zato, ker še nisem pošteno jedla. Ko omeni hrano, seveda postanem lačna, zato še hitreje gonim navzgor.

"Naslednjič me pelješ sem gor samo še z avtom, velja? Gorazd se smeji. Lahko njemu s športnim kolesom z veliko prestavami.

Žejna, lačna in utrujena sedem na trg, kjer nama prijazna lastnica male okrepčevalnice Darovi Vipavske "obesi" kolesi na posebno parkirišče in nama postreže z narezkom in avtohtonim vinom Zelen, ki omamno diši.  Kot poslastico pa še božanske vložene čemaževe vršičke, ki jih nisem še nikoli jedla.



Hrana in vino nama vrneta moči, zato se hitro odpraviva naprej. 

Vedno bolj nama je jasno, da danes ne prideva do Vipave, zato se po hribu navzdol spustiva do Ajdovščine, nabaviva v trgovini nekaj za jutrišnji zajtrk in se kar po glavni cesti vrneva nazaj v kamp. Ta se je med tem napolnil še z drugimi obiskovalci in vzdušje je prav prijetno.

Prideva še ravno pravi čas, da se urediva za večerjo. Tja jo mahneva kar s kolesom, saj je do tja samo par ovinkov.

Večerjo imava rezervirano na  turistični kmetiji Arkade, v Črničah.

Mizica na sončku, zraven limonega drevesa še bolj pogreje mojo dušo. 

Jeva kot kralja. Koprivno juho s knedlom, ki se je kar stopi v ustih, raviole s koprivami, široke rezance s kopunom  (na poseben način rejen skopljen petelin) in bučkami, za sladico pa bezgov cheescake in seveda čokoladni suffle.

Najem se tako, da nazaj s MojPonyjem komaj prevozim hrib pred kampom. 

Utrujena preskočim še celo obred pitja vina in grickanja čipsa pred spanjem. Doživetje po  Vipavski dolini me je zmučilo do zadnjega kotička. Še preden se Gorazd vrne iz kopalnice, sem že v sladkih sanjah.


Priporočam:

Kamp David, Turistična kmetija Arkade Cigoj, Darovi Vipavske 


Načrt poti:

Iz Kampa David gremo v smeri avtoceste in se nato ob makadamski poti ob avtocesti v smeri Gorice vozimo cca. 2 km, nakar zavijemo pod avtocesto in nadaljujemo pot tako dolgo ravno, dokler ne pridemo do železniške proge. nato ob želežniški progi nadaljujemo pot po makadamu ves čas ob reki Vipavi, po poljih, dokler ne pridemo do Male Žablje. Nato nas čaka vzpon na Vipavski križ in spust proti Industrijski coni Ajdovščina.

Vrnila sva se po stari cesti, ki glede na dan in čas v dnevu, ni bila prometna, v nasprotnem primeru lahko izberete tudi makadamsko pot ob avtocesti, ki vodi z manjšimi ovinki vse nazaj do kampa. Do Ajdovščine pridete tudi po lokalnih cestah čez vasice Batuje, Preserje, Brje, Velike Žablje, Male Žablje, Vipavski križ. Cesta ni prometna, je pa malo daljši krog in nekatere poti so bolj strme.

Dolžina: cca. 30 km