05.06.2021   Freedom center v Celju sem prvič obiskala 10 let nazaj, ko sva z Gorazdom najela Camp-let prikolico in preživela z otroci v njej enega najlepših dopustov na Pelješcu. Naključje je poskrbelo, da so se naše poti ponovno križale.                                                                                                                        

Tanja Budna Punce, direktorica podjetja, je z menoj opravila intervju o MojPonyju . Sprva je najin pogovor potekal po mailu, nato pa je nekega dne na podjetje prišel par, ki se je zanimal za nakup bagra in izkazalo se je, da sta prišla Tanja in njen mož Boris.

Hitro se ujamemo in z Gorazdom dobiva povabilo na Camp-let vikend.

Seveda se takoj odločiva, da se vikenda udeleživa in prvi teden v juniju se odpraviva v Terme Banovci, v družbo Camp-let ljubiteljev.

Že na vhodu srečava Tanjo in Borisa, ki naju napotita na recepcijo, na prijavo. Pridno čakava v vrsti, dela namreč samo eno okence. Kmalu se prikaže vodja term, ki vzame stvari v svoje roke in prijava poteka takoj hitreje. 

V kampu parkirava na prvo prosto mesto. Pogledam levo, Camp-letka, pogledam desno, Camp-letka, pogledam naokoli, Camp-letke. Seveda, saj je že 7. Camp-let weekend. Midva pa edina s Trasporterjem. Snameva kolesi, postaviva tendo in že sediva pred kombijem in uživava.


Ker imava še nekaj časa do začetka programa, sedem na MojPonyja in odpeljeva se do Veržeja na kavo. Sonce pripeka, zato sem kar zadovoljna, ko pod velikimi hrasti najdeva gostilnico Kasač. Nimava veliko časa s posedanjem, spijeva kavico in se vrneva počasi proti kampu. 

Gorazd na koncu vasi zavije levo med polja in nimam druge izbire, kot da mu sledim. Peljeva po poljski poti, med pšenico in koruzo, ki sta presenetljivo visoki. V daljavi se vidi kamp in šele tako od daleč opazim, koliko prikolic je parkiranih.  

Veter do naju prinese vonj po hrani. Potekalo bo namreč  tekmovanje v kuhanju bograča. Vsa mesta za kuhanje so že zasedena, zato samo opazujem. Zelo je vroče, sedem v senco in kuhanje opazujem od daleč.

Deček se pogumno bori z dolgo kuhalnico in meša čebulo ter zelenjavo, ki se praži v velikem kotlu. Omamno diši in sline se mi cedijo že od gledanja, pa bograča še sploh nisem poskusila. Smukam se med mizami in kukam v kotel, da bi ugotovila, kaj vse je v tem bograču, ko na mizi zagledam recept. Hitro ga fotografiram in že razmišljam, kako ga bom bograč pripravila doma.


Pod šotorom se že zbirajo člani romske skupine Romano Glauso, ki poskrbijo za super vzdušje in kmalu vsi plešemo kolo okoli šotora in pojemo romske pesmi. Tako lažje, lačni in utrujeni od sonca, pričakamo bograč. 


Začne se pokušina bogračev in zmaga skupina, ki je poskrbela za največ reklame in heca med kuhanjem. Gorazd se odloči in poskusi zmagovalni bograč, jaz pa tistega, ki ga je na začetku mešal fantek z dolgo kuhalnico. Ugibava, kakšna je razlika med enim in drugim, če so vsi kuhali po istem receptu. Vodja term nagajivo pripomni: 

"Tisti, ki je kuhan z več ljubezni, je boljši." 

Pomislim na fantka s kuhalnico, kako vneto  je skrbel za svoj bograč in odločim se, da je on moj zmagovalec.


Večer se bliža in kmalu bo na vrsti naslednji dogodek: kres. Gorazd me prepričuje, da greva pogledat, vendar sem utrujena in se mi ne da. 

Tanja naju povabi v njihovo družbo in zasedimo se polno v noč. Plešemo, poslušamo glasbo in se zabavamo krepko čez polnoč, ko vsi utrujeni odtavajo vsak v svojo Camp-letko, midva pa v kombi.

Naslednje jutro nam vreme ni preveč naklonjeno, zato kolesarjenje po Poljski poti, ki bi ga morala voditi z MojPonyjem, odpade. Vsem se že mudi domov, na vse konce naše male državice. 

Počasi se posloviva tudi midva z Gorazdom.  Za nama je še en zanimiv vikend, poln dogodivščin in spoznavanj novih ljudi. Vse čestitke Freedom centru, Tanji in Borisu, za prekrasen konec tedna. In veseliva se nadaljnjih srečanj.

Vsi pa, ki razmišljate, kako najbolje preživeti dopust, hitro v Freedom center po Camp-letko. Ker Camp-letkarji so res ena velika družina.

In hvaležna sem, da sva lahko bila, vsaj čez vikend, del njih.