21.02.2021   Matematika mi nikoli ni bila preveč pri srcu. Zato ne morem reči, da sem jo v šoli znala za odlično. V vsakdanjem življenju pa se rada pozabavam z drugo vejo matematike - s statistiko. Statistični podatki nam povedo marsikaj. Tudi tisto, kar bi raje preslišali.                                           

V nedeljo zjutraj pogledam skozi okno in vidim meglo. Jezna sem nase, ker se na furo nisem odpravila že v soboto, ko me je zjutraj zbudilo sonce. Ampak sobota je pri nas rezervirana za pospravljanje in čiščenje in dan ob hišnih opravilih mine hitro. Odločim se, da bom v bodoče hišna opravila opravila že v petek. Da bom v soboto prosta.

Uredim se in pripravim zajtrk. V nedeljo se vedno vsi zberemo na zajtrku. Z otrokoma se dogovorim, da bosta tokrat onadva pripravila kosilo, midva greva pa na izlet.

Vleče naju v Prekmurje. Nisem razpoložena za velike napore. Prekmurska ravnina bo ravno prava za nedeljsko furo.

Parkirava pred Termami 3000, ki žalostno samevajo. Parkirišče je srhljivo prazno. Spomnim se, ko sva z Gorazdom hodila sem na kopanje z otrokoma, ko sta bila še majhna. Včasih sploh nisi mogel dobiti parkirnega prostora. Danes to ni problem. 


Malo stran od naju je parkiran avtodom, par, ki se je pripeljal z njim, se prav tako odpravlja na kolesarjenje. 

Iz avta vzamem malico, tokrat jabolka, pecivo s koščki čokolade in proteinsko tablico. Jabolko za zdravje, pecivo za posladek, tablico pa za energijo. V košaro dam še vodo in že jo mahneva proti rondoju.

Pot svetovnega prvaka (Pout svetovnoga prvaka) je pot, na kateri je leta 2004, naš najboljši ultra slovenski kolesar Jure Robič, postavil svetovni rekord v 24-urnem kronometru.

Pred nama je super izziv. Prevozila bova to pot in videla, koliko nama manjka do postavitve novega svetovnega rekorda. 

V rondoju poiščeva smer za številko 4 (s to številko je označena pot) in že vrtiva pedale. 

Pot je popolnoma ravna. Peljeva ob glavni cesti proti Tešanovcem.  Včasih sva se tu ustavila v čokoladnici Passero in kupila čokolado za domov, danes se peljeva mimo.  Proti Bogojini. 

Bogojina je znana po slavni Plečnikovi cerkvi "bela golobica"Arhitekt Plečnik si je svojo mojstrovino zamislil kot združitev vere in narodnega bogastva. Cerkev je čudovita in fotkanje pred njo obvezno.

Nadaljujeva po dolgi ravnini v smeri avtoceste in tik pred izvozom nanjo zavijeva desno proti Ivancem. Razmišljam kako se naglasi Ivanci, s povdarkom na i ali s povdarkom na a. Hočem vprašati kakega domačina, pa ni nikjer nikogar. Sklepam, da je tu včasih živelo veliko Ivanov in je zato naselje dobilo to ime. Od razmišljanja mi zakruli v želodcu in ustavim se blizu gasilskega doma. Sonce naju toplo greje, ko na klopci malicam, kar sem prinesla v nahrbtniku.


Gorazd bi še posedel, mene pa vleče naprej. 

Naslednja vas ima ime Mlajtinci. Hitro jo prevoziva, ker ni velika in prideva do: Noršincev.

"Misliš, da so tu bili vsi nori in so zato vasi dali to ime?" vprašam Gorazda?

"Glej, da te kdo ne sliši," mi smeje odgovori. "Ti bo že pokazal."

Kasneje, doma, mi ne da miru, zato pogledam etimološki izvor besede. Ime bi lahko izhajalo iz korena "nor", ki pomeni skrivališče, zakotje. V ukrajinščini pa ime "nora" pomeni jama. "Norici" naj bi bili pleme, ki se skriva, prebiva v zakotju. 

Vseeno zagonim malo hitreje, za primer, če bi me res lovil kakšen užaljen noršinec.

Ven iz Noršincev, ob dolgi, ravni cesti, so neskončna, zorana polja. Pomežiknem z očmi , saj se mi zdi da v daljavi vidim skakajoče bele pike. Bele pike se nato ustavijo in odskakljajo v drugo smer. Potem izginejo in kmalu jih spet zagledam. Bele zadnjice srn in srnjakov. Kakšnih deset ali več jih je. Vsi skakljajo v isto smer, zdaj levo zdaj desno, dokler ne izginejo v grmovju na sredi polja.

Peljeva še skozi Martjance in že sva nazaj v Moravskih toplicah, pred termami.

Vesela sem, ko sedem v kombija, saj me že malce zebe. Predlagam, da se ustaviva še na črpalki in si privoščiva kavo.

"Koliko kilometrov sva prevozila?" vpraša Gorazd.

"19,18 natančno."

"In kakšen je rekord?"

"Počakaj, poiščem na spletu."

"Poslušaj:  Jure Robič je v 24-urnem kronometru, na tej progi, v krožni vožnji brez počitka, prevozil kar 840 km! Noro! Midva sva prevozila komaj cca. 2 % njegove poti. Če računam dalje, sva midva za 19 km potrebovala 1 uro in 28 min, torej sva vozila približno s hitrostjo 13 km/h,  Jure Robič pa s 35km/h. In če bi gonila neprestano 24 ur, bi prevozila cca. 310 km, to pa je komaj tretjina Juretovih kilometrov. Pa nisem upoštevala tega, da bi verjetno vmes morala na stranišče in še kaj pojesti."

"Ja, s Ponyjem bosta morala še kar veliko trenirati, če bosta želela postaviti nov svetovni rekord." pripomni Gorazd.

Pomislim, da bi lahko trenirala do konca življenja, pa mi ne bi uspelo. Zato grem raje na kofe.

Rekorde pa naj podirajo drugi.

Pot:  Pot svetovnega prvaka (Pout svetovnoga prvaka)

Težavnost: izredno lahka pot, ravna in varna

Opis: Avtomobil lahko parkirate na parkirišču Term 3000. Pot začnete na rondoju pred termami, sledite številki 4. Pot nadaljujete v smeri Tešanovcev. Kolesarska steza poteka po levi strani cestišča. Nato zavijete levo do Bogojine. Kjer na tabli, ki označuje kolesarsko pot ni številke 4 peljete naprej po stezi. Ko bo potrebno zaviti, bo pot označena s številko in boste vedeli kam morate iti. Iz Bogojine nadaljujemo pot po ravnici v smeri pomurske avtoceste, mimo gramoznice in nato kmalu zavijemo desno proti Ivanovcem. Peljemo skozi naselje ravno naprej, nato mimo Noršincev, Martjancev in v Martjancih zavijemo desno proti Moravskim toplicam. V rondoju zavijemo proti Termam in nazaj na parkirišče.

Načrt poti: