01.06.2017    Velikokrat razmišljam, od kod v meni ta velika ljubezen do Pony kolesa. To, da sem se kot najstnica vozila s Ponyjem od jutra do večera, to vam je že znano. 
Pa vendar moja ljubezen ni izhajala samo iz potrebe po prevoznem sredstvu, pač pa je vzniknila že veliko prej.                                                               


Pisalo se je leto 1974. Živeli smo še na Teznem. 
S starši sem nekega jesenskega dne šla na obisk v Miklavž k prijateljem.

Po pripovedovanju sta me, komaj triletno deklico, nosila v stari rjavi usnjeni potovalki. Zibanje me nikoli ni uspavalo. Sedela sem pokončno, se držala za robove, da ne bi padla in opazovala okolico. Včasih sta ata in mama z menoj tekla in jaz sem od veselja vriskala v torbi.

Prijatelji so imeli sina, Robija, s katerim sva se igrala. In Robi je imel kolo. Majhno kolo, z zvončkom in pomožnimi kolesi. (znanec je po sliki ugibal, da bi lahko bil Pony Kekec).
Takoj sem sedla na Robijevo kolo in nisem hotela več dol. Menda sem jokala in jokala, ko je hotel Robi svoje kolo nazaj. Pa mu ga nisem hotela dati in je potem jokal še on.
Takrat je nastala moja prva slikica na kolesu. In spomin na kolo, ki ni bilo moje.




Za moj četrti rojstni dan, sta mi oče in mama kupila prvo kolo. Italijansko, s širokimi gumami. Takšnega ni imel nihče. Mislim, da je pri darilu zraven pomagal tudi moj stric Ilija, ker se je potem na vsak način hotel z menoj tudi slikati.
Zaljubila sem se v tega »Italijana«.
Z njim sem švigala po cesti gor in dol, kmalu brez pomožnih kolesc. Nič me ni ustavilo. Ne odrgnjeni komolci, ne raztrgani štrampeljčki. Ugotovila sem, da lahko s kolesom pridem kamorkoli.
Moj svet je bil tam nekje zunaj, med hišami in malimi uličicami, v gozdu in na travniku. Moj »Italijan« je šel z menoj, kamor sem šla jaz.


Ko smo se kasneje preselili v železniško kolonijo, so otroci iz soseščine občudovali moje malo kolo s širokimi kolesi. Vsak se je hotel peljati z njim.
»Mi daš en krog, mi daš en krog?« je bilo edino vprašanje, ko sem gonila po ulici. In potem se je vsak peljal en krog. Ampak samo en krog. Kajti vrsta je bila dolga.
Počasi sem preraščala tega »Italijana«, pa se še kar nisem mogla ločiti od njega.
Potem pa se je zgodila nezgoda.
Po nedeljskem dnevu polnem obiskov in vesele družbe, sem pozabila kolo za parkiranim avtomobilom. Šofer ga, tako majhnega, sploh ni opazil. Peljal je čez njega in katastrofa je bila neizbežna.
Moj mali bicikel je ležal ves zmečkan na sredi dvorišča. Sprednje kolo je bilo podobno številki osem, krmilo je bilo počeno, sedež sploščen.
Jokala sem kot dež, vendar kolesu ni bilo več pomoči.
Vsi otroci z ulice so prestrašeni stali ob kolesu in čakali kaj se bo zgodilo. Moj oče pa je prijel z eno roko kolo, z drugo pa mene in me odpeljal.
Spomnim se, da sem jokala še dolgo v noč.

Kakšno leto sem bila brez kolesa. Vmes kakšnega “ukradla”, četudi mi je bilo premalo in je imelo tri kolesa.
Potem pa je k hiši spet prišlo novo kolo.


Moj zeleni Pony! 


Sicer ne nov, ne spomnim se več od kod ga je moj oče pripeljal, ampak to spl oh ni bilo pomembno. Spet sem imela kolo. Zgodila se je ljubezen na prvi pogled. Ni bilo dneva, ko se nisem kam peljala. Ni bilo razdalje, ki je ne bi prevozila. Niso me ustavili ne padci, ne slabo vreme, ne očetova kazen.
Ko sem sedla na kolo, zame ni obstajalo nič drugega, kot Moj Pony in Jaz.


Ko sem se odselila, je oče Ponyja dal sosedovi hčeri. Upam, da se še danes pridno vozi z njim.

Kasneje sem še kolesarila, vendar me nobeno kolo ni tako navdušilo kot ravno Pony kolo.

Zato sem bila toliko bolj vesela, ko sem nove Ponyje zagledala v Mercatorjevi akciji. Navdušeno sem zbirala nalepke tako dolgo, da so jih razprodali in sem ostala brez njega.

Nato pa sem nekega jutra prišla po stopnicah v dnevno sobo.... in tam me je čakal čisto novi zeleni MojPony.

In začela se je najina dogodivščina.