04.02.2023   Jutro je, ko kreneva iz Maribora, čeprav se zdi, da je še noč, ker je tako temno. Prvič zares greva na pot z Ruby, hiško na kolesih, ki bo peljala MojPony-ja na vse naslednje dogodivščine. Tokrat naju pelje v Zadar.                                                                                                                         

Že ves teden spremljam vreme in veselo ugotovim, da bo na morju, sploh v delu Severne Dalmacije, prekrasno. Sonce, temperature okrog 15 stopinj Celzija, skratka idealno za kolesarjenje. Vseeno s seboj vzamem malo več oblačil, da me kaj ne preseneti. Sedaj, ko potujeva z Ruby, to sploh več ni problem. Dovolj je prostora za vse. 

Ker še ni sezone, izberem najboljši kamp v Zadru, Falkensteiner Premium Camping. Parcelo rezerviram dan prej in receptorka me celo pohvali, da kljub temu, da ni sezone, kličem za rezervacijo. Saj ne gre toliko za rezervacijo prostora, ki ga bo najverjetneje na pretek, pač pa bolj za informacijo, da prideva. 

Ceste so zjutraj prazne, zato se kar hitro premikava proti cilju. Edina nevšečnost na poti je megla čez Velebit. Odločiva se za kratek postanek in zajtrk kar na eni izmed hrvaških črpalk.

Pot naprej je takoj lažja in tudi megla naju več ne moti. In res, takoj, ko je za nama tunel Sv. Rok, se pokaže sonček, ki toplo sije skozi vetrobransko steklo in naju greje.

Kamp najdeva hitro, saj je vse lepo označeno. Parkirišče pred kampom je veliko, tako da lahko brez težav parkirava avtodom, medtem ko urejava prijavo.

Simpatična receptorka naju prijazno pozdravi po imenu, zato se sprašujem, če sva edina gosta. Pa nisva. V bistvu naju zamenja z gostoma z istim priimkom, ki v kamp prihajata že več let. Ko v smehu razrešimo pomoto, nama pokaže karto Zadra in pot do tja, saj vidi, da imava na avtodomu kolesi. Označi še restavracije in bare, ki so v redu in nama zaželi prijetno bivanje. Vzameva še kartice za toaleto in greva iskat parcelo.

V kampu je parkiranih še nekaj avtodomarjev, enako željnih morja in sonca, kot midva. In vsi s slovenskimi registrskimi tablicami. :-) 

Peljeva do parcel, ki so označene kot diamant parcele. Izbereva lepo, veliko parcelo, čisto ob morju. Gorazd pripomni, da bi videla morje tudi iz kakšne vrste prej, saj spredaj ni parkiranega nobenega vozila. Ampak jaz se ne dam. Želim biti v prvi vrsti.

Parkirava Ruby in veselim se kampiranja, kot majhen otrok. Vsaka parcela ima tudi elektriko in vodo in takoj se priklopiva, da ne porabljava baterije v avtu. 

Hitro sva pripravljena na odhod v mesto. 

Kar naenkrat, brez opozorila, pa veter pihne, da me skoraj odnese.

Kaj je zdaj to, se sprašujem, vetra ni bilo v napovedi. Ker je nekaj časa za tem vse spet mirno, sem mirna tudi jaz, vseeno pa si za vsak slučaj na glavo nadenem še kapo in oblečem brezrokavnik.

   

Na recepciji se ustavim, da sporočim številko parcele.

"Lepo vreme bo danes. Pravo za kolesarjenje" ji rečem in čakam potrditev. 

"Ja," reče, " malo bo edino pihala burja. Ampak burja je ok" , nadaljuje, "razpiha slabo voljo". In se mi nasmehne. 

Nasmehnem se nazaj, se ji zahvalim in izstopim iz recepcije. Veter me skoraj odpihne in seveda spravi v slabo voljo, namesto da bi le-to odpihnil.

"Uživaj" reče Gorazd. "Zdaj sva na dopustu. Malo vetra pa nama res ne bo pokvarilo tega vikenda." 

In se odpeljeva proti Zadru. 

Na skrivaj poškilim vremensko napoved, kjer so sami klicaji in zaradi vetra pol Hrvaške obarvano rdeče. Ampak vreme je sončno in toplo in veter, četudi so sunki na trenutke bolj močni, še ni tako moteč. 

Potem pa zapiha, da skoraj padem s kolesa. Borim se z vetrom v prsi, kot Perzej proti Eolu. Vztrajam in vztrajam, potem pa ovinek, cesta se obrne v drugo smer in veter me potisne naprej, kot ladjo z razpetimi jadri. 

Začnem uživati in glej ga zlomka, burja me sploh več ne moti.  Snamem kapo, da mi veter mrši lase in vriskam. Receptorka je imela prav, burja res prežene slabo voljo. 

Ob morju prevoziva pot do Zadra, prečkava most in se podava v stari del mesta. 

   

   

Pred obzidjem naju tabla opozori, da kolesarjenje ni dovoljeno, zato pridno nadaljujeva pot peš ob kolesu. 

Ljudje kljub vetru sedijo na kavici, malo naprej od naju, se sprehaja, po ulici z ženinom, nevesta v prekrasni beli obleki, katere vlečka za njo plapola v vetru. Hodiva po tlakovanih ulicah mimo cerkve Sv. Donata, mimo muzeja, vse do zadarskih Orgelj, ki zaradi burje glasno igrajo. V daljavi se trajekt bori z vetrom in na vso moč pluje na sosednji otok, da se za njim, kot prej za nevesto vlečka, dviga bela pena.

   

   

Pošteno lačna se odločiva,  da bova jedla kar v mestu. In ravno takrat zagledava natakarja, ki se muči, da bi postavil tablo, ki mu jo burja ves čas podira. Ker se nama "luštajo" ribje jedi, naju naziv restavracije takoj premami: "2 Ribara".

Zraven terase parkirava kolesi in stopiva v prekrasen ambient. Natakar naju takoj pozdravi, prinese meni in "pozdrav hiše". Na meniju je ribja juha, grdobina in blitva. Vse je odlično pripravljeno in kar ne da se nama oditi.

   

   

   

   

Nazaj proti kampu se odpraviva, ko se sonce že skriva in zaradi močnih sunkov burje vožnja s kolesom postaja vedno bolj neprijetna, ozračje pa vedno bolj hladno. Dvigneva se par cest višje in res med ulicami piha manj.

Kljub temu sem prav vesela, ko se vrneva v kamp, v najino hiško, kjer Gorazd takoj naredi gretje. V prijetnem toplem ambientu posediva zvečer ob glasbi in kozarcu vina.

   

Pred spanjem bi se rada še stuširala in pripravljam se na pot v toaleto. Zunaj je mraz, termometer kaže -2 stopinji, saj je burja razpihala topel zrak. Vzamem brisačo in toaletno torbico, si nadenem kapo in puhovko in v pižami tekam do sanitarijev. 

Naslonim kartico na čitalec, kjer piše VIP toaleta in vrata se odpro. 

Vame puhne topel, dišeč zrak, iz zvočnikov pa odmeva Billie Jean Michaela Jacksona. 

Wow, si rečem in vstopim naprej. V toaleti sem popolnoma sama. Izberem kar prvo family room in vstopim v veliko kopalnico, kjer se hitro stuširam in umijem zobe.

Potem se gre stuširat se Gorazd in tudi on pride nazaj ves navdušen. 

Pogledava še film in še preden se konča zaspiva.

Ponoči se za trenutek zbudim. Veter zunaj piha na vso moč. Na trenutke se mi zdi, da bo Ruby poletela kot Aladinova preproga in pristala nekje na sredi morja. Na srečo se nič ne zgodi in kljub nenehnim sunkom vetra, ki jih slišim v spanju, spim zelo dobro.

Jutro ni nič manj vetrovno. Ko se odpravim v toaleto me burja premetava sem in tja še huje, kot včeraj zvečer. Uredim se, medtem pa Gorazd pripravi  zajtrk in kavo. 


Pred odhodom se ustaviva še v Forty baru v marini na kavici in potem počasi kreneva proti domu. 

Burja je naredila svoje. Promet je prepovedan za vsa večja vozila, zato na cesti ni nikogar. Domov prideva hitro, ob polni luni, ki naju ves čas zvesto spremlja. 

Navdušena sem nad prvi letošnjim izletom in še bolj nad Ruby.  Veseliva se že naslednjih dogodivščin.


ZadarFalkensteiner Premium Camping2 Ribara, Forty bar

Falkensteiner Premium Camping sprejema tudi kartice ACSI. Do centra mesta je cca. 5 km prijetne vožnje ob obali. Stari del mesta Zadar se nahaja za obzidjem. Po starem delu mesta vožnja s kolesom ni dovoljena. Drugod so označene kolesarske poti, tako da je kolesarjenje varno.

Znamenitosti: cerkev Sv. Donata, Morske orgle, Pozdrav soncu, Mestno obzidje in vrata Zadra in še kaj.

Zadar fura: