NE BOJIM SE DEŽJA, NISEM IZ CUKRA (MojPony fura Murradweg Leoben-Graz)
30.04.2022 Za prvomajske praznike sva z Gorazdom imela samo en načrt. Ostati doma, počivati, malo pospraviti okoli hiše. Pred kratkim sva namreč bila v Damanhurju in v Bosni in potrebovala sva malce počitka. Ampak počitek je splaval po vodi.
Že v sredo, ko je zaradi praznika prost dan, pridno pospravljam po hiši, odnašam smeti in perem. Gorazd me začudeno gleda, kaj za vraga mi je, pa vseeno nič ne komentira. Zvečer zadovoljno sedem za računalnik in brskam po internetu, Gorazd pa gleda film.
"Ej, mi daš malo Visa kartico?" vprašam kar tako mimogrede.
"Vzemi jo, v denarnici je. Si kaj lepega našla na spletu?"
"Ja."
Najprej se naredi, da ga ne zanima preveč, kaj sem kupila, potem pa le vstane s kavča in pride pogledat.
"Pokaži", radovedno pogleda na računalnik, pričakujoč, da sem kupila kakšno obleko, dres, kopalke...
"Karte za vlak? Kaj boš s kartami za vlak?"
"Kolesarit greva," mu zadovoljno odgovorim in že vidim, kako mu pokvarim plane počivanja čez prvomajske praznike.
Ja, kupila sem karte za vlak. Od Graza do Leobna. Na hitro Gorazdu razložim kje in kako bova kolesarila. Najprej z avtom do Graza, potem z vlakom do Leobna in nazaj do Graza s kolesom.
"Pa ti veš, da je to skoraj 100 kilometrov?"
Pogledam ga, češ, kaj ne boš zmogel, ker zame je to mala malica. Potem pa ga le pomirim: "Vmes bova enkrat prespala. 50 km pa ni nič za Mojponyja. Saj to pa sva že prevozila."
"Ti že veš." reče in gre dalje gledat film.
Naredim plan in v soboto zjutraj že voziva proti Grazu. Avto parkirava v garažni hiši pri študentskem naselju, blizu železniške postaje. Imava še nekaj časa, vendar Gorazda preganjam, naj greva čimprej do postaje in na vlak. Dobro, da prideva prej, saj iščem vagon, kjer imava rezervirane sedeže in ga ne najdem.
Ko tako hodiva gor in dol ob vlaku, se naju usmili strojevodja, ki nama pove, da rezervacije sploh ne bi potrebovala in predlaga, naj greva kar v vagon - bife. Najini kolesi pospravi v "garažo" v sosednji vagon, midva pa sedeva v bife restavracijo. In ker sva v restavraciji, si na vlaku privoščiva zajtrk. Dobre pol ure, kolikor traje vožnja do Leobna, je ravno dovolj, da zmaževa frankfurterco in kajzerco in spijeva kavo.
Strojevodja naju v Leobnu že čaka pri vagonu s kolesi in ko moj pogled seže na začetek vlaka, si mislim, kdo za vraga je vozil vlak, če je strojevodja že tu. Lokomotiva je par vagonov stran in vlak se je pravkar ustavil.
Gorazd se mi smeji. Njemu je jasno, da danes že vse vozi avtomatsko, jaz pa sem še vedno pri vlakih, na kakršnih je delal tudi moj ata.
Leoben me preseneti. Majhno mestece je skoraj identično kot Maribor. No vsaj glavni trg. Na sredi trga je kužno znamenje in sploh me vse spominja na naše mesto. Kasneje izvem, da ga je pomagal urediti slovenski arhitekt Boris Podrecca, ki je sodeloval tudi pri oblikovanju naše Medicinske fakultete.
No, pa dovolj geografije in umetnosti. Leoben je znan še po nečem. Po pivu. Pivu Gesser. Saj poznate tisti slogan Gut Besser Gesser?
No to je to. In greh bi bil, če ne bi šla obiskati pivovarne in muzeja. Žal je muzej zaprt, vseeno pa naredim nekaj fotk z MojPonyjem.
In ker sva v tako pomembnem kraju za pivo, seveda morava na pivo. Še sreča, da je v naselju pivnica Goesser in tam spijeva vsak svoje pivo in zraven pojeva slano palčko.
Predlagam, da se odpraviva na pot, saj naju do Pernegga a.M. čaka kar nekaj ur vožnje, vmes pa bi rada spila še kavo v Brucku a.m. (a.M. pomeni: na Muri). Vožnja do Brucka me ne razočara. Poti skozi gozd, na poljih ob Muri ali po označeni asfaltirani kolesarski poti, ponujajo prekrasne razglede in poglede.
V Brucku spijeva kavo in narediva krog po mestu in nato pičiva do Pernegga.
Pernegg je vasica približno na pol poti med Leobnom in Grazom. Oz. na tretjini, kot se kasneje izkaže. V majhni vasici je gostišče, v kateri midva spiva in zraven gostišča cerkev. Ko vidim, kako blizu cerkve spiva, se že pripravim kako bom zjutraj preklinjala ob zvonovih, ki me bodo zbudili.
Lastnica, brhka in simpatična ženska mojih let, nama hitro pokaže sobo in naju povabi na kozarček dobrodošlice. Usede se k nama, kljub temu, da ima polno gostilno domačinov, ki ob šanku pijejo vino ali pivo in se pripravljajo na kres, ki bo zraven cerkve. Vsi so oblečeni v noše (dirndle) in prav zanimivo jih je gledat in poslušat. Veselo se pogovarjajo v svojem narečju, eden celo zapoje in nato z njim poje cela gostilna. Ob naju, zraven velike okrogle mize, sedi kakšnih 10 kmečkih žena, ki si naročijo tako velik narezek, kot je velika miza. Ujamem, da se pogovarjajo o načrtih za nek dogodek, več pa ne razumem. Gorazd se mi smeji, še posebej, ko me lastnica pohvali, kako dobro govorim nemško. Ves čas je namreč govoril on, jaz pa sem samo pametno zaključevala stavke.
Lastnica predlaga, da se ob kozarčku vina okrepčava s hrano in hitro naju na mizi čaka dišeča goveja juha, z jetrnim knedlom, velikim kot krožnik in krajnske klobasice s sirom, hrenom in kajzrco.
Napokava se, da komaj sedim in za konec nama, ko naročim pelinkovec, lastnica prinese encijan in se čudi, kdo še to pije.
"Samo malo se uležem" reče Gorazd, ko prideva nazaj v sobo, "in potem se greva družit na kres z domačini."
Malo se še jaz uležem zraven njega in naenkrat je jutro.
01.05.2022
Odprem oči, zunaj je tema. Pogledam na uro in vidim, da kaže 9. zjutraj. Očitno sva prespala kres, zvonenje zvonov in zabavo. Počasi mi je jasno, da kadar kolesarim, vsi moji načrti za zabavo splavajo po vodi.
Odgrnem zaveso in doživim še en šok. Zunaj dežuje, nebo je temno in napoved ne kaže nobenega poboljšanja.
Zbudim Gorazda, urediva se in greva na zajtrk. Na zajtrku se bova dogovorila kako naprej.
V gostišču je mirno, povsod tišina, ko hodiva skozi opečnat, obokan hodnik najine stopinje odmevajo po prostoru.
Odprem velika lesena vrata, ki vodijo do barskega dela gostišča, kjer sva se včeraj družila z lastnico in obstanem. Šank in mize so polni, domačini, večinoma isti kot včeraj, že prijetno debatirajo ob kavici in zajtrku.
Preseneti me ta domačnost, so kot ena velika družina in vsi naju pozdravijo, ko stopiva noter.
Hitro pojeva zajtrk, lastnica pa naju vmes intervjuva, kako bova šla nazaj do Graza. Gorazd takoj predlaga najbolj pametno rešitev. Da greva z vlakom nazaj. Ampak, kdaj sem še jaz poslušala pametne nasvete, ko je šlo za bicikliranje.
"Ne bojim se dežja. Nisem iz cukra. Imava pelerine, nič hudega nama ne bo. Do Graza ni daleč, zmogla bova."
Ko odideva, nama vsi mahajo in si tako najverjetneje mislijo, da sva vtrgana.
Gorazd pripravi kolesi, nadeneva si pelerine in greva. Deževni dogodivščini naproti. Na žalost dežuje ves čas. Včasih malo manj, takrat goniva hitreje, in ko dežuje zelo, hodiva ob kolesu. Nekje na pol poti, mi postane jasno, da sem se v kilometrih uštela in da Pernegg ni na polovici, pač pa komaj na tretjini poti do Graza. Poskusim ne razmišljati o tem in pedalke po mokri cesti gonim z vso močjo.
Na srečo sva pod šuškavcem in pelerino čisto suha, tako, da naju ne zebe. Presenečena sem, kako dobre stvari, iz dobrih materialov, že delajo. Do etno vasice blizu Graza prideva sicer utrujena, vendar še vedno suha. Dež počasi pojenja, zato hitro spijeva kavo, pojeva rogljiček ter se odpraviva dalje.
Do Gratkorna, kjer se dobiva s prijateljico Manuelo in njenim sinom, prideva hitro. Na srečo več ne dežuje in Manuela se nama s sinom pridruži na kolesarjenju do Graza. Potrebujeva še eno kavo, zato naju Manuela povabi na prav posebno mesto. V hotel, ki ima na strehi dve letali. V enem je restavracija, v drugem diskoteka. Ker je praznik, je seveda vse zaprto, ampak receptor nam, po tem, ko spijemo kavo v lobiju hotela, vseeno dovoli ogled obeh letal.
Jaz lahko samo rečem: nooorooo. Mnenje, pa si po ogledu spodnjih slik, lahko ustvarite tudi sami. Mi se zagotovo še vrnemo sem na zabavo.
Ko končno prideva nazaj do avtomobila, tracker pokaže 54,15 km. Ni slabo za naju z MojPonyjem. In to po dežju. Ampak, mogoče bom naslednjič le poslušala Gorazda in šla na vlak.
Mogoče pa tudi ne. :-)
Opis poti 1 dan: Opis poti 2 dan: