18.02.2023   Polovica februarja je že mimo, midva z MojPonyjem pa še sploh nisva začela prav kolesariti. Zato ni bilo dvoma, da bo prihajajoči vikend namenjen temu.                                                                                                                                                                                                             

Vreme ni ravno perfektno, vendar kaže, da bo na obali najlepše.  Tokrat Gorazd izbire lokacijo: San Servolo Buje. Pustim se presenetiti in ne grem na internet pogledat kam sploh greva.  

Ker naju pot vodi mimo Ljubljane, gre z nama tudi Brina. Pustna sobota je, zato na Trojanah kupimo najboljše krofe na svetu in s polnimi želodci vročih krofov srečni nadaljujemo pot.  Odloživa Brino v Ljubljani in končno vprašam, kam sploh greva.

"Boš videla" reče kot zmeraj in se nagajivo nasmehne.

Do meje Dragonja prispeva hitro. Joj kako se mi zdi fajn, ko ni več meje in se samo zapeljeva naprej. Do semaforja. Ker popravljajo cesto. Zato je tokrat gneča. Samo brez carinikov in kontrole.

Ne morem verjeti, da tako kot midva, tudi ostali že začenjajo hoditi na morje. Ali pa so to domačini, ki sedaj lahko brez težav hitro prečkajo mejo. No, niti ne tako hitro. :-) Ampak ne jezim se. Potovanje je že moj dopust, sploh sedaj, ko greva z Ruby.

Takoj po meji navigacija pokaže, da se morava zaviti strmo levo in se povzpeti do Buj. Voziva dokler ne prideva do industrijske cone. 

Še vedno ne vem kam greva.  Potem pa, kmalu po tem, ko zavijeva izza polja sončnih panelov, zagledam tablo. San Servolo.

Pred menoj se odpre pogled na prekrasno glamping naselje. 

Na recepciji naju že pričakujejo (Gorazd je poskrbel tudi za to), prijazna receptorka nama da kartici in razloži, kako se gibava po kompleksu. V ograjenem kompleksu se nahajajo parcele za avtodome, hiške, apartmaji, steakhouse, pizzerija in dva welness objekta, eden z notranjim bazenom in savnami in eden z zunanjim ogrevanim bazenom. 

Parkirava Ruby in ozrem se naokrog. Sonce bo počasi zašlo, zato je pogled prekrasen.

   

Rezervirava večerjo v Steakhouse-u nad recepcijo, ampak ker imava še malo časa, se na hitro odločiva, da greva prej še plavat. Kombinacija  tople vode in mrzlega zraka je posebna. Ambient z lučkami, ko sonce že zaide, pa prekrasen. Žal je podobnega mnenja še kar nekaj obiskovalcev glampinga, zato ni prostega ležalnika. Tako nama ne preostane drugega, kot da se po kopanju kar oblečeva in greva na večerjo.

   

Nobenega problema ni, ker prideva pred rezerviranim terminom. Natakar naju prijazno posede za prosto mizo in hitro prinese "pozdrav kuhinje".

Zdaj sem se že navadila, da pred obedom dobiva pozdrav kuhinje in če pridem v restavracijo, kjer tega ni, sem kar malce razočarana. Tokrat nama postrežejo s skuto z domačim olivnim oljem, ki ga sami pridelujejo in hrustljavim kruhkom.

San Servolo je v bistvu pivovarna, zato se tukaj vse vrti okrog piva. Imajo celo pivsko kopel za dva, v katero žal ne greva, ker je že vse zasedeno ob terminih, ki bi ustrezali tudi nama.  In ker piva ne maram preveč, zase ob večerji naročim vino. 

Pri sosednji mizi družba italijanov naroči polmetrski steak, ki ga potem brez težav tudi pojedo. Midva naročiva tunin steak, ki je prav tako fantastičen.

      

Ko se vrneva v Ruby je ura že pozna, ravno prava za spanje. Gorazd naredi gretje in topli zrak me takoj zaziba v spanec. 


19.02.2023   

Spiva neverjetno dolgo. Zato sem malce nečimrna. Danes bi želela narediti še nekaj kilometrov s kolesom in nisem želela zapravljati časa. Vseeno naredim zajtrk in po zajtrku in odjavi iz prekrasnega San Servola, jo mahneva proti Umagu. 

Kolesarila bova do Novigrada in nazaj. Pot ni ne pretežka in ne predolga. 

V Umagu presenečena ugotoviva, da ne moreva nikjer parkirati avtodoma. Na vsakem parkirišču je tabla, kjer je prečrtan avtodom. Prvič se soočim s to težavo, o kateri sem brala in slišala marsikaj. Hrvaška pač ne dovoli parkirati na parkiriščih, ki niso posebej označena za avtodome. Ko narediva par krogov naokoli, najdeva odprto veliko privatno parkirišče, kjer je že parkiran en avtodom z italijanskimi tablicami in parkirava zraven. Želim plačati, pa na avtomatu piše, da v nedeljo ni potrebno plačati parkirnine. 

Upava, da bo vseeno vse ok in se odpraviva na furo. 

Mojpony je že nestrpen, željan dolgih in zanimivih kolesarskih poti. 

Narediva krog po mestu Umag in se nato odpraviva po prekrasni novi kolesarski poti tik ob morju. Ampak ne za dolgo. Pot se naenkrat konča. Mimo naju, pelje kolesar naprej po makadamski cesti in midva greva za njim. Začudim se, ko vidim, da je območje ob katerem se voziva, skoraj do morja obdan z žičnato ograjo. Le kaj bi to bilo, sprašujem Gorazda, ki tudi ne ve odgovora. 

      


Potka je vedno ožja in kmalu prideva do razbitega obalnega kamenja in ne moreva več naprej.

"Novo obalo delajo, za kopalce." poučim Gorazda, prepričana, da imam prav. 

Na enem delu je ograja odprta in Gorazd hitro zračuna, da če jo mahneva poprek, prideva do glavne ceste proti Novemu gradu. 

Sama sicer pomislim, da mogoče obstaja verjetnost, da je tudi ob glavni cesti ograja, ampak ne rečem ničesar.

Pokrajina je fantastična. Prideva do umetnega jezera, na sredi katerega sta dva otočka. Nadaljujeva pot po makadamski cesti v središče. Čudi me, da je to območje tako zapuščeno, če pa je prekrasno. 

V daljavi zagledam majhne črne pike in še večje rjave, iz katerih raste grmovje. 

"Počakaj malce" namignem Gorazdu in že googlam kje sva. Terra Istriana.

"Mislim, da morava hitro nazaj." predlagam Gorazdu, ki me začudeno gleda. Razložim mu, da sva v rezervatu in da so tiste majhne črne pike najverjetneje divji prašiči, velike rjave z grmovjem, pa damjaki. Nekje blizu se sprehajajo še ovce, mufloni in še kakšne druge živali, ki pa jih raje ne bi srečala.

Kot blisk sva nazaj na glavni cesti. 

Nadaljujeva pot proti Novigradu, ki pa nikakor ni enostavna. Gor in dol po razgibanem terenu me namuči in postanem sitna. 

Gledam cesto pred seboj, ki se spet vzpenja in tablo ob njej na kateri piše "Oprosti". Pomislim na kako čuden način se mi vesolje opravičuje, ker v bistvu mučim samo sebe. Bi sedela doma na kavču in gledala nadaljevanke. Ampak kaj, ko nisem tak tip. Zato trmasto pritisnem na pedalke MojPonyja in počasi lezem v hrib. Pozna se, da nimam kondicije, zima pač ni za kolo. 

   

Nekje pred kampom Mareda se končno spustiva proti obali, kjer je pot neprimerno lažja. 

Ko končno prispeva v Novigrad sem lačna in utrujena. 

Novigrad je majhno mestece z ogromnim potencialom. Ampak ker še ni sezona, je večina restavracij zaprta. Končno najdeva luštno restavracijo ob obali Amfora & Bonaca, kjer si naročiva romba iz pečice in za konec še palačinke s sladoledom. Spet jeva dobro in dobra volja se mi takoj povrne. Še posebej, ker spijem deci Malega Plavca, moje najljubše vino.


Ker naju čaka še pot nazaj, se ne zadržujeva predolgo, saj bo sonce kmalu zašlo. Nazaj jo mahneva kar po glavni cesti in sedaj se mi pot ne zdi več tako naporna. 

Ko sva v Umagu, Sport tracker pokaže, da sva prevozila skoraj 39 kilometrov. Ni slabo za prvo malo daljšo spomladansko furo. 

Ruby čaka na svojem mestu in naju že od daleč pozdravi s svojo rubinasto barvo.  Ni opaziti, da bi se kdo razburjal, ker sva parkirala na tem parkirišču. Avtodoma zraven naju pa ni več. So se že odpravili novim dogodivščinam naproti ali pa proti domu.

Proti domu se,  zadovoljna, odpraviva tudi midva.

Buje, San Servolo, Novigrad Amfora&Bonaza 

Načrt poti: večino poti sva prevozila po glavni cesti, čeprav sem potem videla, da bi šlo tudi ob obali. Kasneje od kampa Mareda sva sledila oznako 07 in prišla do Novigrada. Nazaj sva šla izključno po glavni cesti. Glede na čas je bilo malo prometa, zato je bila pot dokaj varna.

Načrt poti: