02.10.2021   Lipico sem si želela obiskati že dolgo časa. Še posebej, ker sem prebrala, da  tam lahko kolesariš med lipicanci. Elegantnimi belimi konji. Ampak Lipica je veliko več.  Je enkratno doživetje.                                                                                                                                                                 

1.dan -

Sobotni promet nama ne dela velikih težav. Gneče so večinoma v nasprotni smeri. Očitno se je turistična sezona potegnila tudi v oktober. Hvala bogu, pomislim, saj bi ob tako lepem vremenu težko zdržala doma.  

Spomnim se sicer na stvari, ki jih je potrebno pred zimo še urediti okrog hiše, pa raje dam radio na glas in si začnem peti. Delo bo že počakalo. Naslednji vikend bova doma in bova postorila vse kar je potrebno.

Ne vem, če sama sebe le tolažim, saj istočasno že razmišljam o naslednjem vikend izletu.

V Lipico prispeva hitro. Takoj sem navdušena, saj je že vstop na posest mogočen. Dolg drevored, kateremu moj pogled ne vidi konca. 

Dan je prelep in skozi krošnje dreves pronicajo sončni žarki, ki pot naredijo še bolj romantično.

     

Na koncu drevoreda stoji hotel Maestoso. Parkirava pred hotelom in ne glede na to, da sva veliko prehitra pred prijavo, stopiva do recepcije. 

Prijazen receptor naju prijavi brez težav. Ključa sicer še ne dobiva, ker lahko šele ob 14-ih vstopiva v sobo, dobiva pa ob mojem vprašanju glede kolesarskih poti, odličen nasvet kam s kolesom. Ko omenim, da kilometre premagujem s Ponyjem, mlad receptor najprej pomisli na konja, zato me čudno pogleda, ko omenim kaj vse na Krasu bi želela videti.  

No potem mu le razložim da je MojPony kolo in ne konj in vidno je pomirjen.

Obožujem pršut, zato Gorazda nahecam, da greva do Lokev, kjer je odlična pršutarna. Voziva po drevoredu in opazujeva konje, ki se mirno pasejo ob ograji. Ne morem verjeti, koliko jih je. Nekateri gostje ob ograji jih celo božajo, fotografirajo. Moram priznati, da konje zelo občudujem, a le ko sem na varni razdalji. Zato me nič ne mika, da bi sestopila s kolesa in jih šla božat. Peljem naprej skozi drevored in jih opazujem med vožnjo. 

Vmes se Gorazd ustavi, ker mu zvoni telefon in malce kasneje se ob kamniti ograji ustavim tudi jaz. Ves čas imam občutek, da me nekdo gleda, zato počasi obrnem glavo in skoraj padem s kolesa. Na kamniti ograji stoji ena velika koza. Gleda me, kot bi me želela pojesti za kosilo, potem pa le skapiram, da se je nastavila za fotografiranje.

Zato hitro vzamem telefon in naredim slikico, še preden si premisli in jo pobriše.

Pot nadaljujeva po glavni cesti, čeprav vzporedno poteka varna makadamska pot, ampak tega ne veva. Na makadamsko pot prideva kasneje in potem varno nadaljujeva v Lokev.

Pršutarno Lokev najdeva ob glavni cesti in veselo zapeljem zadaj na dvorišče. 

"Zaprto je" mi pomaha gospod na lestvi. "Drugi teden se odpre."

"Kje pa naj sedaj jem pršut?" ga vprašam, kot da je on kriv, da je pršutarna zaprta.

"Če želite dobro jesti, pojdite malo naprej v center vasi, v Gostilno Muha."

"Ok, hvala," mu odgovorim in že šibam po cesti naprej v center.

Domačijo Muha najdeva brez težav. Parkirava kolesi in ker zunaj ni nobene proste mize, sedeva noter.

Prijazna lastnica nama takoj prinese domač teran in nama priporoči kračo za kosilo.


Naj bo, se strinjava in ni nama žal. Jeva po gosposko, krača je res fantastična. Skoraj s strahom sedem po kosilu na Ponyja, saj sem se tako zelo najedla, da komaj hodim. 

Po par metrih pa sem že spet ona stara, hitra Bili, ki drvi čez drn in strn. Tokrat dobesedno. Voziva po gozdni poti , ki je v bistvu pešpot,  nazaj proti Lipici in naenkrat več ni potke. Pač pa pred nama ležijo na potki veliki kamni iz kamnoloma. 

Naprej očitno ne bo šlo, zato poskusiva čez gozd. 

     

Vsa opraskana od vej končno prideva nazaj na potko. In se znajdeva točno nad kamnolomom. 

Hitro naredim nekaj fotografij in že peljem dalje po beli prašni cesti. Naenkrat se ustavim.

"Poslušaj," rečem Gorazdu.

"Ničesar ne slišim."

"Ššššš, poslušaj." Stojiva v tišini in veter do naju iz kamnoloma prinese zvoke glasbe. Začudeno se pogledava in še preden mi Gorazd uspe preprečiti, že šibam proti kamnolomu.

"Kam spet greš?" zaskrbljeno zakliče za menoj. Jaz pa že drvim po strmem bregu navzdol v kamnolom, dokler ne postane tako strmo, da sestopim z MojPonyja in previdno stopicam peš. Gorazd je hitro za menoj. Spustiva se čisto do dna kamnoloma, kjer ekipa slovenskega pevca snema video. Malce poklepetam z snemalno ekipo, pevca pa žal ne vidim, ker je skrit nekje v  rovih kamnoloma. 

V kamnolomu naredim še par fotografij naju, pa mene in MojPonyja in potem hitro pobegneva navzgor. Povsod so namreč velike table o prepovedanem gibanju po kamnolomu. Pot navzgor je bolj strma, kot se mi je zdela navzdol in moje mišice na zadnjici trpijo, kot že dolgo ne.

     

Kolesariva naprej, tokrat po asfaltirani cesti in prideva nazaj do hotela. 

Še tri ure imava do večerje, zato Gorazda nahecam, da greva še malo kolesarit. Pogleda me, ko da sem pravkar priletela z nekega drugega planeta. Po moje ima v glavi vso drugo zabavo, ampak na koncu zmaga moja in greva še malce naokoli.

Seveda malo pri meni nikoli ne pomeni malo, zato jo spet čez gozd in nato po široki prašni cesti mahneva v Italijo.


Ja, Italija je zelo blizu. Bolj natančno, od Sežane v prekrasno malo mestece Bazovica pelje široka makadamska pot, ki je glede na uro in nedelovni dan polna sprehajalcev. 

Gorazd, ko prideva na italijansko stran hudomušno pripomni, da nihče od sprehajalcev v roki ne drži telefona, pač pa vsi pse na vrvici.  In res, ko prideva v mesto in kasneje, ko se voziva v hrib proti vasici San Lorenzo, vsi sprehajajo svoje kužke. 

San Lorenzo je majhna hribovska vasica, s posebno zanimivostjo. S pečine v bližini se vidi cel tržaški zaliv in mesto Trst. Pogled je naravnost fantastičen. Počutim se, kot bi stala na vrhu sveta in gledala dol. Pri fotografiranju nama jo malce zagode pozno zahajajoče sonce, ampak Gorazd se spomni indijanske tehnike zakrivanja pred soncem in uspe nama naredit fotografiji.

     

V San Lorenzu najdeva majhno gostilnico, ki je ob pol sedmih zvečer ravno spet odprla svoja vrata. Čisto sem pozabila na popoldanski počitek Italijanov. Čeprav ni videti, da bi tukaj počivali, saj se iz notranjega prostora sliši bučna zabava. Petje in glasna plesna glasba me premamita, da pokukam noter in presenečeno zagledam dedke in babice, ki se zabavajo, plešejo in si na glas pojejo.

Nasmehnem se pri sebi in pomislim, da se bom tudi sama tako zabavala, ko bom v njihovih letih.

Hitro spijeva kavo in sok, saj naju preganja čas in ne bi želela voziti skozi gozd v temi. Ravno ko hočem zapustiti gostilnico, pa me Gorazd ustavi in pokaže s prstom: 

"Kako greš lahko mimo in ne vidiš Ponyja?"

"Kje?" začudeno vprašam in ga še isti trenutek zagledam. Predelan v stojalo za rože je slonel na drevesu. 

     

V ozadju opazim Sneguljčico in sedem palčkov in v smehu rečem Gorazdu, da je Pony najverjetneje njihovo prevozno sredstvo.

Hitro se spustiva nazaj v dolino in v hotel prideva ravno pravi čas za večerjo.  

Premami me meni s hobotnico iz peči in olivnim sladoledom, Gorazd pa si privošči orado na komarčku. Ne rabim posebej povdarjati, da je bilo zelo dobro. 

Z zadovoljnim želodcem in rahlo opita od močnega Terana, zaspiva kot top.


2. dan - 

Nedeljsko jutro naju pričaka z dežjem. Žal mi je, da včeraj nisva naredila še enega kroga po kobilarni, ampak linica, kjer so prodajali karte za ogled, ni bila več odprta, kar tako pa nisva želela vstopiti.

Stojim ob oknu in razmišljam kam na deževen dan. 

"Kaj če bi vseeno šla do Štanjela?, vprašam Gorazda, ki se skriva pod puhasto odejo in nima najmanjšega namena  vstati. V odgovor dobim nekaj nerazločnih besed, tako da predvidevam, da se strinja. 

Zato se po zajtrku odjaviva in posloviva od Lipice. 

Seveda na križišču po mojih navodilih zavijeva narobe in se namesto preko Sežane odpraviva v Štanjel preko Divače. 

Pot je ravno tako zanimiva. Zaradi dežja in nedeljskega dne na cesti ni nobene gneče. 

Peljeva mimo majhnih kraških vasic, ki so prekrasne in nazadnje prispeva v Štanjel. Ko stopim iz avta, čudežno neha deževati.

"Vidiš," sem važna, "sem ti rekla, da ko bova v Štanjelu, bo nehalo deževati.

"Ti pa tvoje coprnije. Začaraj, da ne bo deževalo, ko bova hodila po mestu. Potem pa spet lahko, ko greva domov."

In res ni deževalo. Tako si Štanjel ogledava brez težav in narediva še nekaj lepih fotografij po mestu in v Ferrarijevem vrtu.

     

     

Ko prideva do avtomobila, začne spet deževati. Nasmehnem se Gorazdu, on pa samo odkima z glavo, češ, to pa je res naključje. Peljeva se proti Kostanjevici na Krasu, pa naprej v Miren, kjer spijeva kavico. 

Škoda, da vreme ni bolj prijazno, saj bi tukaj lahko brez težav kolesarila. Promet je zelo redek in ceste se mi ne zdijo preveč strme.

V Ljubljani se spet ustaviva. Brino, ki je že začela s predavanji v Ljubljani, peljeva na kosilo.

Prekrasen vikend se ne bi mogel končati bolje. 

Kaj naj rečem na koncu. Lipica me je navdušila. Toliko zanimivih krajev, kolesarskih poti, ki jih še morava prevoziti v tem predelu, so razlog, da se bova sem še vrnila.

Priporočam pa tudi vam vikend na Krasu in v Lipici. Ne bo vam žal.

Prikaz poti: