27.03.2021   V Celju sem res bila že neštetokrat, vendar nikoli s kolesom. Tokrat sva si zato potep po Celju privoščila z MojPonyjem. In bila prijetno presenečena.                                                                                                                                                                                                             

Sobota se mi vedno zdi super dan za potepanje. Tudi tokrat je bil napovedan dokaj sončen dan z malo vetra. Sicer zjutraj raje malo počakam, okrog enajste ure pa že težim Gorazdu, zakaj je tako počasen.

"Zjutraj ti je prezgodaj, zdaj prepozno, odloči se že enkrat!" se razburja. 

Pustim ga, da v miru pripravi kolesi, medtem pa sama pripravim malico in posladek. 

Od kar je korona in ne moreva na kosilo ali malico, le-to vzamem s seboj. Pripravim nama Bajksneke (tako jih imenujem), majhne prigrizke, ki nama potešijo lakoto po napornem kolesarjenju. Tokrat pripravim listnate palčke z lososom, rukolo  in kozjim sirom (recept kmalu izdam v novi PonyBikeSnack kategoriji).

Gorazd zaključi s pakiranjem koles istočasno kot jaz s pripravo malice in že šibava proti Celju. 

V Celje prispeva malo po enajsti uri . Dan je sončen, vendar pihlja vzhodni veter, tako da je na čase kar hladno. Parkirava v bližini Freedom Centra, saj sva potem namenjena tja. 


Do centra mesta vodi lepa kolesarska pot po Mariborski ulici. Do tja potrebujeva približno dvajset minut.  

Vmes razmišljam ali bo kaj ljudi v Celju. Priznam, rada imam gnečo. Ampak glede na ukrepe ne pričakujem, da bo mesto polno. 

Najprej narediva en velik krog okrog centra, potem pa se le odpraviva v središče mesta. 

Že ob vstopu v peš cono, me prijetno pozdravi glas Tine Turner, ki iz zvočnikov prepeva "Proud Mary" z znanim refrenom "Rolling on the river".

Po mestu visijo zastavice in radovedno pogledujem proti Gorazdu. 


Velikokrat se nama zgodi, da ko greva kolesarit, naletiva na različne dogodke, za katere sploh nisva imela pojma. Tako kot sva šla na Vrbsko jezero in je bil tam festival Volkswagnovih predelanih avtomobilov, ali pa ko sva furala Štrekno, pa je bil v Slovenj Gradcu Viteški festival.

V mestu se tare ljudi.  Peljeva dalje, glasba je vedno glasnejša, Vzdušje v mestu pa prekrasno. Sonce je privabilo v mesto veliko ljudi in spet je živ žav, kakor sem ga bila vajena včasih.

Ko zagledam veliko nogometno žogo na trgu, mi postane jasno zakaj zastavice in vse ostalo. Poteka namreć Uefa under 21 Championship in ker tekme potekajo tudi v Celju, je mesto okrašeno v tem stilu.

Ker se bliža velika noč, je v mestu tudi velikonočna tržnica z dobrotami, kot so domača šunka, zelenjava, okraski z velikonočnimi motivi in podobno.

Prosim Gorazda, da me fotografira ob veliki žogi in nastane super fotka. Še moji razmršeni lasje me ne motijo :-)

Narediva še par fotk in sicer z Almo Karlin, svetovno popotnico, ki bi ji MojPony takrat super prav prišel in s slavnim fotografom Jurijem Pelikanom, ki bi se najverjetneje prijel za glavo ob mojih fotkah. 


Vse to potepanje po Celju in fotografiranje naju utrudi zato si z veseljem privoščiva malico. Pa ne tisto iz nahrbtnika, pač pa greva na sladoled. Sladoled je zelo okusen, ampak z mariborskim iz Slaščičarne Ilich, pa se ne more niti pod razno primerjati. 

Počasi se odpraviva iz središča mesta. Gorazdu predlagam da narediva še en velik krog okoli mesta. Povsod je lepa kolesarska pot, tako da brez težav prevoziva dobršen del poti. Zatakne se edino na Cesti Janeza Cvirna, kjer najprej goniš v strm breg, potem pa juhuhu dol po klancu, do Zlatorogove dvorane.


Pozna sva že, ampak Gorazd se še vseeno ustavi pri znanem trgovci avtomobilov in si ogleduje avtomobile kar preko zaščitnega traku, ker na parkirišče več ne moreš. 

Na Freedom Center prideva ob dogovorjenem času in na hitro poklepetava s Tanjo in Borisom, lastnikoma Fredom Centra. V polni gneči sta. Sedaj se bo sezona najema  Camplet prikolic šele prav začela, zato je pripravljalnih del veliko. Hitro se posloviva in obljubimo si, da se kmalu spet vidimo. 

Ko utrujena in tudi malce premražena sedeva v kombi, je čas za malico. Lososove palčke so tudi hladne fantastična malica in zadovoljna in sita se odpraviva proti domu.

Kolesarjenje po Celju je nadvse zanimivo in prijetno. Nisva naredila veliko kilometrov, ampak sva bolj uživala v vožnji. Celje ponuja veliko doživetij in kolesarske steze so lepo urejene, tako da je kolesarjenje varno.  Želela sva kolesariti še do Laškega, ampak sem si premislila, ker je veter bil premrzel.

Tako sva to relacijo pustila za drugo priložnost.