07.01.2021   Včasih nekatere stvari preprosto ne gredo skupaj. Pes in mačka na primer. Pa ogenj in led.  Žal tudi MojPony in punč tortica nista najboljša kombinacija. Vas zanima zakaj?                                                                                                                                                                        


Z Gorazdom v tem času več hodiva, kot se voziva s kolesi. Se razume, ker je bolj mrzlo, včasih dežuje ali celo sneži. Tako pač je pozimi.

Toda bila je prekrasna nedelja. Sončna, topla in suha. Zato ni bilo nobenega dvoma, da bova na sprehod šla z MojPonyjem.  Ker še vedno velja prepoved prehajanja med občinami,  kam daleč ne moreva. Zato hitro naredim v glavi okvirno začetno pot, potem pa, kamor naju pač pot popelje. 

Preden greva, v usta vržem še košček čokolade za energijo.

Peljeva mimo brezjanske cerkve, navzgor po vzpetini, proti Teznu. Ta vzpetina je vedno nekakšen pokazatelj moje forme. Tokrat me ni strah. Kot sem že dejala, z Gorazdom vsak dan hodiva in kondicije imam dovolj.

Ampak en šport še ne naredi športnika.  Na vrh pridem kar zadihana in občutek imam, da je bil košček čokolade premalo za ta breg.

Do Ptujske ceste sem že spet v svojem ritmu, brez zadihanosti, še vedno pa brez energije.

Zato se odločim, da bova šla čez poslovno zono Tezno in proti Pohorju po novo dozo "cukra". Prometa skoraj ni, ves čas brez težav varno vozima po cesti:  pod viaduktom, mimo Dinosa, čez Tržaško po Papeški cesti.

Uživam v vožnji, za hec menjujem prestave iz druge v prvo in obratno.  Po kolesarski stezi po dolgi Streliški ulici končno prikolesariva do Pohorske kavarne.

Seveda naju je takoj zanimalo, če kavarna dela in razveselim se, ko pride ven gospodična in Gorazd naroči dve kavi. 

"Kaj pa tortica?"

"Torto bi jedla? me začudeno vpraša Gorazd. Le kako bi vedel, da mi je že na brezjanskem griču padel sladkor. In da sem pot do sem izbrala izključno zaradi tortice.

"Zakaj pa ne?" ga navihano vprašam.

"Tukaj je ne smeva pojesti."

"Pa jo vzemiva s seboj in jo bova doma pojedla." Če sem zdržala do sem, pa bom še do doma.

"Katero pa vzamem?"

 "Punčevo. Pa dve vzemi rajši. Če se komu od otrok "zalušta."

Gorazd naroči dve punč torti in mi ju prinese v lični kartonski škatlici.

"Super, ravno prav paše noter" mu rečem, ko položim škatlico v kolesarsko košarico. Čez škatlico položim še nahrbtnik, da zaradi obtežitve ne bo poskakovala.

Kavo spijeva po poti in jo zadovoljno mahneva proti domu. 

Vožnja po spiti kavi postane naenkrat prijetna in lahkotna. Peljeva navzgor proti Areni, pa  mimo Draš centra, kar po makadamski cesti. Pri Caffe Promenada nadaljujeva po Studenški ulici, mimo Super Nove, pa naprej po Engelsovi ulici mimo stare kasarne, tik ob nogometnem igrišču. Potem se usmeriva levo na Fochovo ulico, pa mimo gostilne Parma proti Žoharju. Prečkava Titovo cesto in se spustiva navzdol po strmi Nasipni ulici.

Tukaj na križišču Gorazd odloči, da jo mahneva po bližnjici, čez Stražun. Strinjam se z njim in veselo zagonim naprej. 

V Stražunu ne srečava nikogar, čeprav se na tleh vidijo sledi kolesarskih gum in čevljev.  Tla so kljub lepemu vremenu mokra in blatna, jesensko listje pa nesramno zakriva luknje na tleh. Zato z MojPonyjem veselo poskakujeva med vožnjo, kot bi bila na downhill progi.

Počutim se prav fino in vriskam ob vsakem skoku. Včasih še sama malce pomagam in privzdignem sprednje kolo, da bi skočila višje. Enkrat celo peljem po strmem bregu navzdol in se na koncu komaj ujamem, da me ne vrže čez krmilo.

Domov pridem vsa zardela od svežega zraka in zadovoljna, da je MojPony zdržal vihravo gozdno vožnjo.

"Tortico imam!" vkliknem, ko stopim skozi vrata in odložim karton na kuhinjski pult. Ne mine minuta, ko otroka prihitita iz svojih sob.

"Samo roke si umijem, vidva pa ta čas pripravita krožnike in razdelita obe tortici na štiri enake kose." 

Hitim z umivanjem, ker se mi mudi jest torto. 

Rok pokuka v kopalnico in se smeje, jaz pa ga začudeno gledam. Za njim vidim še en smejoč obraz, Brino.

"Težko bo razdelit torto, mami, na enake dele," reče Rok in mi pokaže odprto kartonasto škatlo. 

Obe roki avtomatsko ponesem k ustom in prvi trenutek ne vem ali bi se smejala ali razjokala. V škatli je samo en velik rjav kup, ki nikakor ni podoben torti.

Rok zapiči vilico vanj in zadovoljno prikima.

"Mmmm, še vedno je odlična!"

Seveda, kako pa je tortica mogla vedeti, da bom z njo šla čez drn in strn po gozdu. Od nenehnega poskakovanja po gozdnih luknjah je sicer izgubila svojo obliko, okusa pa zagotovo ne.

Zmažemo jo v sekundi, vsak s svojo vilico, skupaj iz kartonske škatle. In se pri tem zraven še zabavamo. Res je odlična, tako kot tudi vse druge njihove tortice.  

Nasvet te zgodbe je, da s Ponyjem nikakor ne prevažajte tort. Tudi sama grem naslednjič po njo z avtom.

Z MojPonyjem pa raje prevažam sebe. 


Kraj:  Maribor

Opis poti:  iz Brezja skozi Stražun, preko Ptujske ceste proti obrtni coni Tezno, pod viaduktom, mimo Dinosa na Papeško cesto, po Streliški do Pohorske kavarne, proti Areni, mimo Draš centra, mimo Cafe Promenada do Super Nove, mimo stare kasarne, po Fochovi ulici do Titove ceste, po nasipni navzdol in skozi Stražun, po Lovski ulici, nazaj v Brezje.

Težavnost: lahka pot, 18,5 km

Zanimivosti: Punč torta iz Pohorske Kavarne

Načrt poti 




Avtor naslovne slikice: Pohorska kavarna