09.05.2021   Drugi dan najinega kolesarjenja po Vipavski dolini se začne tako, da me Gorazd zbudi z dišečo kavo in pripravljenim zajtrkom. Skočim iz kombija in komaj čakam današnjih dogodivščin.                                                                                                                                                                     

Zajtrk mi tekne. Polnozrnata štručka, piščančja salama, paradižnik in sirni namaz. Privoščiva si še eno kavo, potem pa pospraviva. 

Na odjavnem mestu naju že čaka David, lastnik kampa in poslovimo se z željo po ponovnem snidenju. Kamp je res zelo lep in ker je v bližini še veliko kolesarskih poti, se bova zagotovo vrnila. David nama omeni, da so prekrasne poti tudi na kraški planoti proti gradu Štanjel in naju še bolj prepriča, da se je vredno vrniti v te kraje.

Dan je bolj vroč, kot včerajšnji. Ker ne veva kako bova s časom, se z avtomobilom odpraviva v majhno vasico Velike Žablje in tam parkirava avto pri športnem društvu na začetku vasi.

Prijazna gospa naju usmeri proti Vipavi in že jo pičiva po prekrasnih poljskih makadamskih poteh. 


Pri kamnitem mostu čez Vipavo (edem izmed mnogih) srečava par iz Ajdovščine in zapletemo se v pogovor. Gospod gleda mojo oblekico in pohvali mojo navijaško opremo. Misli, zaradi barv, da imam dres NK Maribor, potem pa bolje pogleda in se zasmeji.


"Pa ne da ste s Ponyjem gonili na Vršič?"

Pokimam in kar ne more verjeti. 

"Oba sva bila", pokažem na Gorazda in gospod odkimava z glavo, kot bi se hotel prepričati, da je to res, oz. da sva največja norca, kar ju je videl.

"Vsaka čast", reče gospa, "potem pa bo pot do Vipave za vaju mala malica. Pojdita kar po desni strani reke in pri slapu zavijta desno, pa sta v Vipavi."

Zahvaliva se in kreneva dalje. Sonce pripeka, zato pijeva vodo, da ne dehidrirava in gledava kam je izginila reka Vipava.

"Bolj levo morava", pokažem daleč na vrbe v  vrsti. "Reka Vipava je tam."

Gorazd zavije še bolj na polje in na koncu sicer prideva do reke, vendar poti ni, prav tako ne slapu.

Vrneva se nazaj na lokalno cesto in nadaljujeva pot naravnost, v smeri Vipave.

Prideva do naslednje vasice in naenkrat se začnem na ves glas smejati. Gorazd me gleda, ćeš, najverjetneje ji je vročina udarila v glavo, jaz pa se še kar smejim.

Pokažem s prstom na tablo kjer piše: Slap.

"Kaka smotanca sma. Slap je vas, ne slap na reki."

V smehu nadaljujeva vožnjo in kmalu prideva na glavno cesto, od koder je še streljaj do Vipave.

Na trgu iščeva kavarnico Ria iz nadaljevanke "Najini mostovi" in ker je ne najdeva (verjetno obstaja le v nadaljevanki) sedeva in si privoščiva kavo na trgu. Vroče je, zato ne sediva dolgo, pač pa se odpraviva do mostu, kjer narediva par slikic.

Pošteno sva že lačna, zato se odpraviva iskat kakšno lokalno gostilnico. Najdeva jo čisto ob reki. Nekaj miz,  celo ena na mostičku je prazna in zapodim se proti njej.

"Oprostite", zaslišim glas natakarja, ki kot furja prihiti iz gostilne. Vroče mu je, kapljice potu se mu svetijo na čelu. "Imata rezervacijo?" naju vpraša. 

Odkimava in že mu hočem reči, da bi samo nekaj na hitro pojedla, pa naju grobo odslovi. "Če nimata rezervacije, ne bo nič. Do štirih je vse zasedeno." 

Pogledam na uro. Šele 13 je, to pomeni, da bi morala biti do 16-ih tukaj, kar pa nama ne znese zaradi poti nazaj domov. Še enkrat poskusim vljudno: "Ampak mize imate proste, ne bi mogoče, če je katera zasedena  malo kasneje, naju vseeno na hitro postregli z nečim, zelo hitra bova."

"Ne bo šlo, vse je zasedeno,"odvrne in odvihra v gostilno. 

Gledam prazne mize, ima me, da bi sedla, pa naj me nažene, če lahko, pa me Gorazd zadrži. 

"Greva drugam. Bova že kaj našla."

A morava vse do Ajdovščine, kjer si v pivnici Pigal privoščiva pravo morsko pojedino. In prav veseli so vsakega gosta, čeprav je tudi tu bilo vse polno in sva morala malo počakati.


S polnim želodcem kreneva nazaj proti avtomobilu v  Velikih Žabljah. Po nekaj kilometrih pred seboj zagledam Vipavski Križ. 

"Ne spet tu gor. Preveč sem se najedla." Ampak ni šlo drugače. Morala sva čez hrib, če sva želela priti do avta. 

Utrujena, potna in žejna se vrneva do avtomobila. Spet sva prevozila okoli 30 kilometrov.

Ko se voziva domov, premišljujem, kako lepo je bilo ta vikend. Vipavska dolina je prekrasna in prevelika samo za dvodnevni obisk.

Zagotovo se bova še vrnila. Veliko skritih kotičkov še morava odkriti. Vipavo pa bova naslednjič kar izpustila.

Načrt poti: 

Iz Kampa David tokrat kreneva z avtom do majhne vasice Velike Žablje, kjer avto parkirava pri pokopališču. Drugi izvoz iz glavne ceste naju popelje na makadamsko pot, skozi gozdiček in senco ob reki Vipavi. Ves čas se drživa desnega brega reke.  Na koncu  vasice Slap zavijeva desno proti Vipavi. Vrneva se čez Ajdovščino in čez Vipavski križ nazaj v Velike Žablje.

Dolžina: cca. 30 km