01.01.2022   Leto je naokrog in prišel je čas za novoletno kolesarjenje v novem kraju. Tokrat jo mahneva k sosedom, v Rijeko.  Na povabilo dragih prijateljev Nade in Draga, naj silvesterski večer preživiva z njima, se v petek najprej testirava, potem pa jo mahneva v največje hrvaško pristanišče.                                                                                                                                                                                                                                                            Nobenega dvoma ni, z nama gresta tudi oba Ponyja, 

Še teden prej, sem slabe volje.  Na avtomobilu nimava priklopa za kolesa in kaže, da bom morala MojPonyja pustiti doma. Zadnji trenutek me reši prijateljica Jelka iz Formula Avto-Shop, kjer mi nemudoma zmontirajo vlečno kljuko in Ponyja lahko gresta z nama. 

Že dolgo nisem tako vesela, da nekam grem. Gorazd dopoldne opravi še nekaj stvari na firmi, sama pa celo jutro urejam....sebe. :-).

Za najdaljšo noč želim biti čim bolj "šajni". Na koncu na meni ni stvari, ki se ne bi svetila. 

Gorazd se končno vrne iz pisarne in takoj se, polna pričakovanj, odpraviva na pot. 

Na poti imava še čas za kavo. Stojiva v Lukovici in ljudje naju čudno gledajo.  Najprej oba Ponyja, potem pa še naju. Sploh mene, ki se na daleč svetim kot disco krogla.  Ne zmenim se zanje, pač pa na sončku pijem kavo in  veselo plešem ob glasbi iz zunanjega zvočnika, da se na zidu pokažejo "zajčki".

V Rijeko prideva dovolj hitro, da odloživa stvari na barki. Spijemo enega kratkega za dobrodošlico in se nato odpravimo v @tapasbarPetJedan. V tem baru imamo "doček nove godine"

Lokal je simpatičen, ni prevelike gneče. Organizator upošteva, da v lokalu ne sme biti preveč ljudi, zato je vzdušje zelo prijetno.


Natakar nas pelje k naši mizi in začne se zabava, ki ob hudo dobri glasbi, hrani in pijači traja do dveh zjutraj.

DJ je sploh en poseben mož. Na prvi pogled izgleda kot Albert Einstein, kar se tiče njegove genialnosti oz. norosti, pa sta si tudi na tem področju zelo podobna z velikim znanstvenikom.

Plešem in skačem, tako kot samo jaz znam in molim, da bom zjutraj  lahko vstala, kaj šele vozila kolo.

Zjutraj vstanem in seveda čutim posledice nočnega rajanja. Ko stopim na mehki tepih na barki, se mi kljub mehkobi zdi, kot da hodim po žebljih. Moje noge so težke in v stopalih me pika, da komaj pridem do kopalnice. 

Na srečo občutek izgine takoj, ko se stuširam z mlačno vodo in malce razmigam. 

Medtem vstaneta še Drago in Nada, Gorazd pa skoči po sveži kruh za zajtrk.

Preseneti me, kako je Rijeka zjutraj živahna. Kot da za seboj ne bi imela najdaljše noči v letu.  Kavarne delajo, trgovine delajo, tržnica dela.  Sončno in toplo je. Termometer pokaže 18 stopinj, kar je za prvi novoletni dan ne samo nenavadno, pač pa noro. Ne pomnim, da bi kdaj novoletni dan bil tako tako topel.

Z Nado greva na sprehod po Molo Longo.  Čudiva se, koliko ljudi je na sprehodu na novoletni dan in na kavici na sončku.

Dan je  prekrasen, zato se Drago ob najini vrnitvi odloči, da izplujemo. Veselim se kot majhen otrok, lovit gremo lignje.

Še nikoli v življenju nisem lovila lignjev. Zato nimam pojma kako se lovijo. Odpeljemo se   ven iz pristanišča, kjer globina kaže okrog 30 m. Na tej globini, na morski plošči bi se naj nahajali lignji. Pričakujem košaro ali mrežo,  ki bi jo vlekla po vodi in bi se vanjo ujeli lignji, pa me Drago preseneti s čisto tanko ribiško palico, na kateri so obešene svetlikajoče vabe in se poheca: 

"Lignji so kot ti. Radi imajo vse kar se sveti" 

Nasmejim se in namakam palico v vodo, tako kot mi je pokazal.  Ne mine dosti časa,  ko vabo prime moj prvi ligenj. "Dovolj bo za danes", se odločim. Misija je uspela.   Ne glede na sonce, me zunaj na barki zazebe in grem raje noter delat družbo Nadi, ki pripravlja kosilo. 


Pozen večer je, ko se vrnemo nazaj v pristanišče s polno posodo svežih jadranskih lignjev. Spustila se je megla in ne kaže, da bo vreme v nedeljo kaj boljše. Če želim izpolniti mojo novoletno tradicijo, jutri moram na Ponyja. Ne glede na vreme. Zato ta večer ne gremo nikamor. Preveč sem utrujena od lignjelova in svežega morskega zraka. 

Na kratko zaprem oči, in že je nedeljsko jutro.

Točno takšno, kot si ga nisem želela. Zunaj je hladno, vlažno in megleno. 

Ker Nada in Drago še spita,   z Gorazdom zajahava Ponyja in greva na potep po Rijeki. 

Že na začetku najine poti naju pozdravi hrvaški sorodnik. Malce negotovo stoji pred veliko barko - hotelom. Ima prazne zračnice.   Verjetno zato, da ga kdo ne bi ukradel in se z njim odpeljal.

"Poglej, kako je osamljen." se mi zasmili.

"Samo, da ga ne vzameš domov" mi grozi Gorazd. "Doma imamo že 7 Ponyjev. Še dobro, da nisi tako mahnjena na živali, ker po moje bi doma imeli živalski vrt."

Grdo ga pogledam in odpeljem naprej, ne da bi ga počakala. Kmalu me dohiti in že peljeva po Molo Longo, reškem "lukobranu" zgrajenem 1888. leta, dolgem kar 1707 m. Včasih je to bil izključno luški in carinski terminal, danes pa prijetno mestno sprehajališče. Dan prej sva ga z Nado prehodile, zdaj pa  ga prevozim še z Mojponyjem in Gorazdom.

Narediva še krog skozi mesto in najina konjička slikava še pred veliko, z lučkami okrašeno kočijo.

"Hi, Ponyček," zakliče Gorazd in zdi se mi nadvse izvirno.

Ustaviva se na stojnicah, spijeva kavo, kupiva domači kruh in se počasi vrneva nazaj proti barki. 

Kosilo si privoščimo v ličnem bistroju  Mornar  ob tržnici in jemo svežo in zelo dobro ribo. Priporočam vsem, ki boste kdaj v Rijeki. Hrana je res odlična, ambient domač, cene pa normalne. 

S polnim želodcem, bi raje šla  počivat, vendar je ura že pozna in počasi bo treba domov. Zahvaliva se gostiteljema za super preživet vstop v novo leto, namestiva Ponyja nazaj na prtljažnik in kreneva proti domu. 

Rijeka me je prijetno presenetila.  Vedno sem menila, da je zgolj veliko pristanišče. Pa se je izkazalo, da je družabno mesto, z veliko različne ponudbe. Kulturne in kulinarične.  Vredno si jo je še kdaj  podrobno ogledati. 

Mogoče pa v tem letu 2022 uspe vam.

SREČNO!

 

Načrt poti: