SREČNO 2023!
01.01.2023 Za nama z MojPonyjem je leto lepih, in tudi zaskrbljujočih trenutkov. Na srečo se je vse dobro izteklo in spet sva pripravljena na nove izzive in dogodivščine. Zato pozdravljeno 2023! Leto sreče, odkrivanj novih poti in druženja!
Kot vsako leto, tudi za prvi dan letošnjega leta, že nekaj časa planiram novoletno furo. Na novoletni dan sva že kolesarila po Mariboru, pa po Ptuju, Kopru in Rijeki.
Letos za novoletno furo, iz več razlogov, izberem Zagreb. Vreme je lepše, kot na morju, v Zagrebu so Gorazdovi sorodniki, ki jih nismo videli že od poletja in seveda, sestrične ter bratrance povabim na novoletno MojPony furo.
Vsi so za akcijo in tako okrog poldneva že pičiva proti Zagrebu. Še preden pomislim na to, ali bo na meji gneča, se spomnim, da je od prvega dne novega leta meja s Hrvaško prosto prehodna in da vse lahko plačujeva z evri. Na meji res ni nobene gneče, zato kar hitro napredujeva proti Zagrebu.
Na cestninski postaji pred Zagrebom je nekaj kolone, zato Gorazd pelje na linico, kjer lahko cestnino plačaš s kartico. Moja bančna kartica očitno ni prava, saj rampa ostane zaprta in ne moreva naprej. Poskusiva še enkrat, ampak rampa se ne dvigne. Gorazd me heca, da je moja kartica fuč in plača s svojo. Rampa takoj poskoči navzgor in lahko odpeljeva. Ravno ko se jezim, kako ni šlo plačati cestnine z mojo kartico, dobim sms obvestilo, da so mi odtegnili plačilo cestnine.
Prisilim Gorazda da ustavi na strani avtoceste in hitro s telefonom, kot dokaznim sredstvom, tečem h kontrolorju. Skozi odprto linico mu potisnem telefon pred nos in se potožim, da so mi odtegnili denar s kartice, prav tako tudi Gorazdu, ampak rampa se je dvignila samo enkrat.
Kot, da bi že vedel, za kaj gre, samo mirno reče:
"Gospođo, ne brinite, ove čemo vam novce vratiti natrag na račun. Ako ste dva put platili, to se vidi." In dela naprej.
Poskušam mu razložiti, da nisem dvakrat plačala jaz, pač pa enkrat jaz neuspešno in enkrat Gorazd.
"Gospođo, ne brinite. Ako vam ne vrate novce, možete poslati račun na adresu gore, " in pokaže s prstom na nalepko na linici.
Ker pred linico nastane kolona vozil, se raje umaknem, da me ne nahruli še kdo od voznikov. Sedem v avto in Gorazdu povem, da moram poslat račun na upravo.
"Nimava računa." reče Gorazd mirno.
"Kako nimava računa?" ga napadem. "Ga nisi vzel ali ga ni bilo."
"Oboje." reče in mirno pelje dalje.
Globoko vdihnem in se odločim, da se ne bom jezila, ker je pred menoj prekrasen dan.
V Zagrebu naju Nina, Maja, Daria in Andrija že čakajo v popolni kolesarski opremi. Na hitro pozdraviva še teto in strica ter bratranca Marina z družino, nazdravimo s šampanjcem, naredimo skupinsko fotko in že furamo proti centru mesta. Lepo nas je videt, skupino kolesarjev na novoletni dan.
Do mesta iz Maksimira, kjer pustiva avto, kolesarimo po pločniku in ne tako prometnih ulicah, saj Zagreb v tem delu nima kolesarskih stez. Kakšne dobre štiri kilometre prevozimo hitro, na ulicah ni veliko prometa.
Daria, Nina, Maja in Andrija naju vodijo po okrašenem Zagrebu in stojnicah, ki pa so ob drugi uri popoldne še žal zaprte.
"Le kam bo šla Ursula von der Leyen na kavo, če je vse zaprto?" se poheca Gorazd. Ursula von der Leyen namreč ta trenutek sedi nekje na Trgu Bana Jelačića in simbolično z evrom plačuje svojo kavo.
Seveda je nikjer ne srečamo, Nina pa na trgu naredi par fotografij mene in MojPonyja.
Naletimo pa na menjavo gradske straže. Do sedaj to vidim le v Londonu, zato sem prijetno presenečena, da to počnejo tudi v Zagrebu.
S kolesi se premikamo od enega prizorišča sejma, do drugega. Zagreb je zelo lepo okrašen, vendar ga še ne vidimo v vsem svojem sijaju,. Svetlo je in lučke še niso prižgane.
Da ujamemo sonce, ki še vedno toplo sveti in nas greje s 17 stopinjami, se peljemo do Trga kralja Tomislava, kjer je drsališče.
Tu pa je čisto drugače. Stojnice so odprte, glasba igra iz zvočnikov, mladi in stari drsajo po prekrasno postavljenem drsališču.
Ustavimo se pri stojnici, kjer prodajajo "fritule" (miške) in vsi navalimo nanje. Ob kuhanem vinu in fritulah čas hitro mine.
Ko se prižgejo lučke, zagreb zasije v vsej svoji lepoti.
"Idemo do Jägerhorna" predlaga Nina, saj naj bi tam bilo najlepše okrašeno. Kasneje poguglam, da je to butični hotel sredi Zagreba, s prekrasnim obokom in skritim vrtom, kjer je tudi bar.
Od navdušenja ostanem brez besed in kar ne morem se nagledati lučk in okraskov.
Ker je že pozno in postaja hladneje, se počasi odpravimo nazaj.
Nina, Daria, Maja in Andrija naju vodijo še mimo zagrebške katedrale, s katere je ob potresu pred leti odpadel zvonik in ga sedaj popravljajo, mimo hotela Esplanade, kjer je obešeno omelo in "kissing point" , mimo gledališča, mimo museja Mimara, pa Meštrovičevega paviliona, stare stavbe želežniške postaje, botaničnega vrta... vse kar si je v Zagrebu potrebno ogledati, ko obiščeš to prekrasno mesto.
Pošteno lačne, nas Daria in Andrija povabita domov na kavico in prigrizek.
Uživam, ko z Mojponyjem drvim po podzemnih garažah pod blokom, ki so res gromozanske. Kolesa skrijemo v garažni box, da jih ne bi kdo zunaj ukradel in se hitro skrijemo na toplo.
Andrija, odličen kuhar, pripravi snack iz tortilj, jajčk in slanine, nad katerim smo navdušeni. Naša telesa še dodatno ogreje kamiličin liker in tako nam je lepo, da bi tam kar ostali.
Žal je ura pozna in morava se vrniti v Maribor. Poslovimo se, z željo, da se naslednjič srečamo na MojPony furi v Mariboru in odpraviva se proti domu.
Ulice Zagreba so polne, vsi nekam potujejo. Do doma vseeno prideva hitro. Tudi zahvaljujoč prosto prehodni meji.
Ko zvečer pred spanjem podoživljam novoletni dan, si mislim, da se leto ne bi moglo bolje začeti. Naj se le tako nadaljuje še naprej. S potovanji, druženjem z ljudmi, ki jih imamo radi in z veliko športne aktivnosti.
To pa želim tudi vam.
SREČNO 2023!