12.08.2018   Hundertwasserjeve umetnine v obliki stavb, sem vedno občudovala. Ko pa sem izvedela, da imajo v Avstriji  terme v njegovem stilu, sem bila odločena, da si to umetnino ogledava tudi z MojPonyjem.                                                                                                                                            Destinacija: Rogner Bad Blumau.

Dobra ura je do tja. Mimo Graza, desno proti madžarski meji. Dovolj blizu za nedeljski izlet.

Vstaneva zgodaj, čeprav se od doma spet odpraviva pozno. V Bad Blumau tako prispeva šele ob 11,30. Turistični informacijski center je žal zaprt. Čeprav delovni čas na vratih naznanja, da bi moral bit odprt še do 13.ure.

Nič se ne jezim. Sedem za mizo v bližnji gostilnici in si naročim kavo. Gorazd  prijazno vpraša natakarico, če imajo mogoče kje kakšno kolesarsko karto in ne mine niti minuta, ko se natakarica vrne z njo. 


Zahvalim se in ob kavi pregledava kolesarske poti.  Odločiva za pot "Fantastische tour". Približno 40 km dolga pot, srednje zahtevnosti, bo ravno pravšnja za naju.

Seveda si prej želim ogledati terme in umetnine "stovodnega umetnika".

Slediva oznaki 1 in voziva v krogu okoli term. Ko rečem okoli, mislim točno to. Na Terme, iz gozdne senčne poti, gledam ves čas navzdol. Vidim petične kopalce, ki počivajo na belih ležalnikih, v belih kopalnih plaščih in se sprašujem, kako sploh priti do njih. Vseeno se ne jezim preveč. Na tej krožni poti, okrog term, je polno zanimivih ugankarskih ali poučnih točk. Dolgčas nama ni. Presenečena nad domiselnostjo Avstrijcev, kako inteligentno družijo naravo in človeka, pridno rešujeva vse uganke. 


Končno zagledam velika bela vrata, ki označujejo vhod in zraven veliko tablo, da je vstop dovoljen samo obiskovalcem term. 

"Saj sem obiskovalka, ne, če zapeljem v terme?" vprašam Gorazda.

"Ti samo pelji." se nasmeje in že peljem naravnost proti glavnemu vhodu. Vulkania piše na pročelju vhoda.

Žal lahko prideva le do recepcije. Informativno povprašava za ceno dnevnega kopanja. Receptorka se nama prijazno nasmeji, da danes žal ni več prosto in da si vikend termin lahko rezervirava približno čez....dva meseca. Ja prav ste slišali. In nama da v roke cenik.  Dnevno kopanje po osebi: 58,00 EUR.  Zahvaliva se, odločena, tukaj se danes ne bova kopala.

"Zakaj je Hundertwasser delal vse tako okroglo?" vprašam.

"Tako se je lažje integriral v naravo. Izhajal je iz tega, da nobena stvar v naravi ni oglata. Vse ima neko lepo zaobljeno obliko. Tako kot ve, ženske. Si predstavljaš, da bi bile oglate?"

Ne, tega pa si res ne predstavljam, se nasmejim. Narediva še par slikic in greva nazaj na Fantastishe tour.


Še vedno me ni izučilo, da oznaka "mittel" pomeni srednje težko turo. Takoj za prvo ravnino prvi vzpon v breg. 18%.  Hvala bogu, da spet čez gozd, tako vsaj goniva v senci. Na vrhu vzpona mestece Burgau. Potem pa šus v dolino nazaj.

Veter mi žvižga okoli ušes in v moji glavi ustvarja prijetno melodijo. Ima me, da bi zamižala, spustila krmilo in se prepustila užitku. Pa si v trenutku premislim.  Slika, kako zvrnjena ležim v jarku, vsa potolčena, me zbudi iz sanjanja in še bolj trdno se oprimem krmila.

Pot naju nato, po poljih polnih koruze, buč in krompirja, vodi do naslednjega mesta, Deutch Kaltenbrunn. Napis na drevesu opozarja na obvezen postanek. V Rudersdorfu na klopci posedajo trije kmeti, bronasti kipi, ki ponazarjajo, kako so stari ljudje, ki niso mogli več delati na kmetiji, posedali na klopci pred hišo in klepetali z mimoidočimi. Tudi Gorazd ne more mimo njih, ne da bi z njimi malce poklepetal.  Povejo nama, da sva na pravi poti in naj kar nadaljujeva dalje do  Fürstenfelda.

Gorazd predlaga postanek za malico, pa ga prepričam, da bi še malo gonila in ne jedla.
V Jobstu nama zmanjka vode, štacune pa nobene. Po vročini prigonima nazaj do Bad Blumau-a, do mesta kjer sva opoldne pila kavo. Hrane nimajo, kuhar pride komaj ob šestih. Natakar nama postreže z mineralno vodo, pivom in kavico. Ko vidi, da je moj bidon prazen, se ponudi, da mi vanj natoči še svežo vodo iz pipe. Prijazni so ti Avstrijci, res so. Vedno znova me presenetijo.

Ko že želiva oditi, naju natakar nesebično usmeri v drugo gostilno v bližini, kjer bova dobila gotovo kaj jest. (Kasneje izvem, da je to gostilnica Dorf Wirt Adria, kjer so znani po hrvaški morski kuhinji, zato mi je žal, da nisva mogla poskusiti njihove hrane.) 

Zahvaliva se, vendar z avtom raje zapeljeva nazaj do Fürstenfelda. Ob cesti najdeva restavracijo Italiana in si naročiva zvrhan krožnik testenin. Najeva se, hrana je božanska. Sicer pa obožujeva testenine in te so bile odlične. 

Ko voziva proti domu se oba strinjava, da je za nama še en super dan. Vesela sem, da sva  videla nove kraje, in predvsem, da sva dan preživela v naravi, ob svojem najljubšem športu, kolesarjenju.

Hundertwasser je enkrat dejal: »V naravi ni nič zlobnega, le v človeku.«

Jaz pravim, da zloba v človeku zgine, če se furaš z MojPonyjem.

Tako da, kar veselo na kolo!


Načrt poti: