08.07.2017   Kje so meje vsakega posameznika? To vprašanje si postavljam kar naprej. Moja meja za vzdržljivosti danes, na primer, je bila točno na 46-em kilometru od Graza. No, pa začnimo na začetku.                                                                                                                                                   

Moja prva, prava fura z Mojponyjem, bi morala biti vsaj pol krajša. Ampak, ko si nekaj zamislim, ne vprašam, če bo moje telo temu lahko sledilo.  Zato ni vprašanje ali lahko prevozim to razdaljo, pač pa, kdaj jo lahko prevozim.

Izbereva soboto. Po internetu iščem, kateri vlak pelje iz Spielfielda v Graz in ima vagon za kolesa. Namučim se skoraj ves petek popoldne, pa mi ne uspe.

"Greva kar tja, pa bo, kar bo." reče Gorazd. "Še vedno se lahko vrneva domov,  če vlak ne pelje."

Nisem najbolj navdušena nad vrnitvijo domov, toda z avtomobilom se ne moreva peljati vse do Graza in potem kolesariti nazaj, ker, kdo bo pa peljal nazaj najin avto?

Predlagam, da sva tam čimbolj zgodaj in čakava tako dolgo, da pride pravi vlak. 

V Spielfeld prispeva malo po sedmi uri zjutraj in glej jo srečo, prvi vlak na katerega lahko dava kolesi, pelje natanko ob 7:56. Nekaj težav imava z nakupom kart, saj je za kolesi potrebno kupiti extra karti, toda na koncu ugotoviva, kako to gre in zadovoljno drživa v roki 4 karte. Za naju in za najina Ponyja. 

Navdušena sem nad vlakom. Ponyja parkirava na mesto za kolesa, sama pa sedeva nedaleč stran.


Ura vožnje do Graza hitro mine. Ko izstopiva na glavni železniški postaji v Grazu, ne morem verjeti, kakšen živ žav je na postaji.  Vsi ljudje hitijo nekam, vsak na svoji poti, s svojo zgodbo.

Pred postajo zagledam veliko pokrito stavbo v kateri je parkiranih na tisoče koles.

"Glej, Gorazd, koliko biciklov! A to jih pustijo tukaj in se z vlakom peljejo v službo? Ali pa obratno?"

"Najverjetneje. Kje pa bi parkirali toliko avtomobilov?"

Strinjam se z njim. Pa še veliko bolj zdravo se je voziti s kolesom, kot z avtom, pomislim. 

"Pridi zdaj, " me zmoti Gorazd iz razmišljanja, "greva na klobaso."

Od nekdaj sem rada šla v Graz na pravo "Käsekreiner" ali "Frankfurterco". S kajzerico, hrenom in senfom. Zato se razveselim Gorazdovega predloga. Poleg tega, če se okrepčava pred dolgo vožnjo proti Mariboru, nama bo to koristilo. Zato pritisnem na pedalke in šibam na Hauptplatz.

Ne zadrživa se dolgo na stojnici.  Če želiva biti nazaj do kosila, morava na pot.  Spijeva še kavo in čas je da greva.

Dobra stran Murradweg (tako se imenuje ta pot), je, da poteka ves čas ob reki Muri. Tako iz Glavnega trga nimava daleč do reke. Nekaj kratkih ulic in že sva  na stezi. Odločiva se, da bova kolesarila po levem bregu reke. Steza je zelo lepo označena. Kljub zgodnji uri, je na stezi veliko sprehajalcev, kolesarjev, tekačev. Kako tudi ne. Dan je lep, napovedujejo do 35 stopinj. 

Kmalu prideva do velikega gradbišča, ki je ograjeno, in stoji točno na kolesarski stezi. Velika tabla na ograji naznanja, naj zavijeva desno in slediva puščici izza vogala. Že to se mi zdi prijazno, kaj šele, ko dojamem, da bom peljala nad gradbiščem po popolnoma na novo zgrajenem lesenem mostu. 

"Kako zelo pozorno do kolesarjev" in Gorazd se s kimanjem strinja z mano.

Nadaljujeva po asfaltirani stezi, ki vodi čez polja, gozdove, naselja, ob reki, popolnoma varno in daleč stran od norega avtomobilskega prometa.


Peljeva skozi Kalsdorf, Grosssulz, Wernsdorf, Wildon, Lebring, Altgrallo, Untergrallo, vse brez prestanka. Natočiva samo vodo na postajah za kolesarje. Do cilja imava še kar nekaj kilometrov.   Ne upam povedati, da me že vse boli. Noge, roke, na bolečo zadnjico raje ne pomislim.  34 stopinj celzija iz mojega telesa potegne zadnje atome moči.  Kaj  bi dala, da bi lahko zlezla z MojPonyja in odnehala. 

Komaj pripeljem do majhne hiške, v bližini jezu na Muri, kjer prodajajo hrano in pijačo.  Gorazd gre iskat pivo za žejo in kavo za moč.

    

Med čakanjem nanj, mi zazvoni telefon. Kliče prijateljica Suzana. Z možem Dušanom živita v Šentilju in ker kolesariva mimo, sva vabljena na čevapčiče. 

Da lahko v življenju premikamo meje, potrebujemo motivacijo. Motivacijo, ki nas na koncu pripelje do želenega cilja. Različne so, in vsakemu posamezniku primerne. Moja motivacija danes so čevapčiči. In druženje s prijatelji. Dovolj, da ponovno sedem na MojPonyja in gonim dalje. 

Naenkrat moje noge niso več utrujene, sonce me ne moti, zadnjica ne boli.  Hitim naproti čevapčičem in prijateljem.  Pot se bliža koncu.   

Ko kasneje sedim doma na kavču in počivam, kar ne morem verjeti, da mi je uspelo. Pony ima majhna kolesa in veliko več energije porabiš za gonjenje. Ne morem verjeti, da sem prevozila skoraj 60 kilometrov.

Zagotovo še bom šla iz Graza v Maribor. Pot je zanimiva, varna in prekrasna. Malce sem edino razočarana, da moram na tako kolesarjenje v tujino. Avstrijci so domiselno speljali kolesarske poti skozi male vasice, polja, gozdove. Nikjer ni prometa, zato je kolesarjenje brezskrbno.

Mogoče so tudi pri nas v Sloveniji kje takšne poti. Obljubim, da bom jih raziskala za vas. In če se kdo želi pridružiti s svojim Ponyjem, bom vesela.

Sedaj pa je čas za počitek in tableto aspirina. Da bom lahko še kdaj šla na kakšno furo.


Načrt poti: