13.03.2022   Družinske fure so mi najljubše. So kratke, večinoma ravne in nezahtevne. Idealne za Mojponyja in mene. Ena takšnih je tudi v Prekmurju, prevozil pa jo je sam Tadej Pogačar.                                                                                                                                                                 

Poldne je že. Zunaj sije sonce. Stopim ven in  takoj pobegnem nazaj v hišo.

»Mrzlo je«

»Poglej, koliko je sploh stopinj zunaj.« reče Gorazd.

»Enajst! Premrzlo.«

»Enajst? To je že poletje. Pa še se bo zagrelo za kakšno stopinjo.«

Pomislim, od  kdaj pa on mene prepričuje, da greva na furo, ko je vedno obratno.

»Kam pa greva?« vprašam.

»Ne vem. Kje je toplo?«

»Nikjer ni toplo.« sem sitna. »Pa še južni veter bo začel pihati.«

»Južni? To je dobro. Potem bo toplo.«

Vidim, da ga nima smisla prepričevat, da bi raje sedela ob kaminu in gledala film. Prižgem računalnik.

»Vsaj lokacijo mi predlagaj.« zakličem za njim.

»Prekmurje.« In že izgine skozi vrata.

»Tam sva prevozila že vse poti.«  Ne dobim odgovora. Gorazd že zlaga Ponyja v avto.

Googlam kolesarske steze Prekmurja, večino jih že poznam, saj sva jih v preteklih letih prevozila velikokrat. Potem pa zagledam link: »Treniraj kot Tadej Pogačar«.

Odprem ga in to je to.

Cca. 20 kilometrska ravna kolesarska pot, označena kot  »Družinska kolesarska pot«,  bo idealna. Pred letom dni, sva tu v Prekmurju, prevozila že Robičev krog, zakaj ne bi še Pogačarjevega?

Hitro se oblečem. Za vsak slučaj, si nadenem še smučarsko perilo. Mene že ne bo zeblo, pomislim. Še kapa in rokavice in že pridno sedim v avtu.

»Navigator, smer prosim,« me heca Gorazd.

»Smer - Murska Sobota.« In greva.

Do Murske Sobote prideva hitro. Avtocesta je skoraj brez prometa. Ko prideva do Expano-ja, pa je zgodba čisto drugačna. Parkirišče je polno. Obiskovalcev še več.

»Do Broda na Muri bova šla in nazaj. Tadej Pogačar je prevozil to progo v 50 minutah. Glej, da si ne bova delala sramote.« poučim Gorazda.

Gorazd se smeji in pokaže na oba Ponyja. »Težko bo, ampak obljubim, da se bom potrudil. V katero smer greva?«

»Pot ni označena. Imam pa njegov video posnetek. Po njem se bova orientirala.« Telefon dam na palico, da bom lažje sledila posnetku in štartava.

Po makadamski poti, skozi park Expano, kjer mrgoli peščev in kolesarjev ter naprej ob avtocesti. Po orientaciji približno vem, v katero smer morava, pa vseeno vsake toliko časa pogledam posnetek. V vsej zmedi pozabim vklopit tracker, zato začetek poti začnem meriti nekje pri motoričnem parku. Ne pomaga, da se jezim, nazaj na začetek poti se ne bom vozila.

Ko prideva do prvega križišča ustavim, in študiram, kam je zavil Pogačar.


»Če bova tako nadaljevala, najin čas ne bo niti blizu Pogačarjevemu.« me opozori Gorazd.

»Kako pa naj vem, kam morava zaviti? Če ni nič označeno.« se jezim. Gledam v posnetek. Ga malenkost prevrtim naprej, pa preveč, pa spet nazaj in sem na štartu pred Expanojem. Jezna, ker ne najdem pravega dela, ugasnem vse skupaj in zavijem po občutku.

Tako na slepo voziva po kolesarski stezi v smeri proti Murski Soboti.

»Je to grad Rakičan?« vprašam Gorazda, ko prideva gradu.


»Tako izgleda.«

»Spomnim se s posnetka, da morava tukaj zaviti levo na makadamsko cesto.« In zavijeva.

Pred gradom je polno ljudi, kavarna dela, obiskovalci hranijo konje. Zapeljeva do kavarne, narediva en krog in se vrneva nazaj na omenjeno makadamsko cesto. Peljeva mimo bolnišnice in preko velikih polj z namakalnimi napravami.

Na križišču spet po občutku peljeva ravno. Voziva po naselju zunaj Murske Sobote in prideva do železniške proge.


Končno najdem pravi del posnetka, kjer Tadej nese svoje kolo v podhod železniške proge. 

Storiva isto, nato peljeva naprej, mimo šole, do rondoja, kjer se prvič zmotiva. V rondoju bi namreč morala zaviti v levo, midva pa sva peljala naravnost. Kasneje se zmotiva še enkrat, ker pozabiva zaviti v stransko ulico. Ampak čez nekaj časa prideva do križišča, kjer pot naravnost vodi po kolesarski stezi do naselja Krog.

Do sem vse ok, kasneje pa naju pot vodi levo proti Brodu na Muri, in v križišču, z najine strani spet nobene table. Še dobro, da sem si zapomnila veliko belo hišo, kjer je treba zaviti, zato je vse ok.

»Tu sva pa že bila, se spomniš? Za tvoj rojstni dan, ko smo šli z otroci na rafting.«

Seveda se spomnim. Dogodivščino sem opisala v blogu »Murakonda in druge murske pošasti«

Peljeva mimo polj, skozi gozd in prideva do Broda. Tudi tukaj je kar nekaj ljudi. Otroci se igrajo na igralih, ljudje posedajo po klopcah in se nastavljajo soncu.  Žal je vse zaprto. Ne morem na stranišče, ne morem spiti kave.

Vem, da zime še ni konec in da je še hladno, vendar bi na tako lep, sončen dan vseeno lahko nudili postrežbo. Vsaj za kakšne dve, tri urce, ko je sonce najbolj visoko in dan najbolj topel.

Gorazd me fotografira pred Brodom, počijeva par minutk in se odpraviva nazaj.


V križišču tokrat zavijeva desno proti Bakovcem, prečkava  avtocesto in pri Gostilni Rajh zavijeva desno.

»Greva potem k Rajhu na kosilo?« vprašam.

»Zakaj pa ne. Prav prilegel bi se mi bograč.«

Po kolesarski stezi prideva nazaj do Expano-ja, tam narediva še en krog po parku, da zaključim krog na trackerju in se potem odpraviva na kosilo.

Pred gostilno Rajh najdeva parkirni prostor med samimi hudimi avtomobili. Caddyja stisneva med Maseratija in neko hudo mašino od Audija in se odpraviva noter.

Preden vstopim skozi vrata, zagledam na levi strani rdečo tablico na kateri piše Michelin 2021.

»O, tukaj bova dobro jedla.« rečem Gorazdu.

»Dobro in poceni.« se poheca Gorazd.

V predverju stojiva kakšnih par minutk, gospod za šankom zlaga kozarce in naju niti ne pozdravi.

Končno do naju pride mlada natakarica in naju pogleda od glave do pet.

»Dva sva, kosilo bi pojedla.«

»Žal, danes nimamo nič prosto. Naslednjič pokličite za rezervacijo.« In odvihra.

Z Gorazdom se spogledava in žalostna zapustiva gostilno. 

»O, tukaj nič ne bova jedla.« komentira Gorazd glede na mojo prejšnjo ugotovitev.

Na poti do Maribora imava še Adaniča, se spomnim. Tam sva včasih jedla dobro gobovo juho.

Pa je žal tudi Adanič zaprt.

Razmišljam kam bi šla jest in Gorazd se spomni na Gostilno Šiker.

Tudi ta je nabito polna, kljub pozni popoldanski uri. Ampak natakar naju potolaži, da bo hitro kaj prosto. In res, čakava dobrih pet minut in že dobiva mizo.

Po priporočilu prijazne natakarice, naročiva čemaževo juho, špinačni zavitek, ki se kar topi v ustih in domačo regratovo solato. Za konec pa še obvezno sladico šarloto, brez katere pri Šikerju ne gre. Michelin gor ali dol, Gostilni Šiker dam vse zvezdice. Predvsem tudi za prijazno in ustrežljivo osebje.

Sita in zadovoljna se odpraviva nazaj proti domu.

Doma se vržem na kavč, pred kamin in komaj čakam, da se pogrejem. Shranim pot na trackerju in pogledam čas najinega kolesarjenja. 1:42:08

Groza! Še veliko treninga bo potrebno, da to pot prevoziva pod 60 min. Ampak vaja dela mojstra in lepi dnevi, ki prihajajo bodo super za treniranje.

Mogoče pa naslednjič z Mojponyjem furo ponoviva in izboljšava čas.

Opis poti:

Dolžina: cca 20 km

Zahtevnost: nezahtevna

Označenost: je ni.   

Popolnoma ravninska družinska trasa po Prekmurju je dolga cca. 20 kilometrov,  speljana po manj prometnih cestah. Primerna je za rekreativne kolesarje in mlade družine.

Opomba: Na križiščih ne veš kam moraš zaviti, zato predlog, naj se na progo postavijo vsaj na teh točkah označevalne table.

Štart:  Expano – Murska Sobota, kjer lahko brezplačno parkirate . Tukaj si lahko pred odhodom privoščite  kavico, sok ali malico. Pot nadaljujete po kolesarski stezi ob avtocesti, proti vasi Rakičan. Pred gradom Rakičan zavijemo  levo na makadamsko pot, in peljemo mimo gradu in mimo bolnišnice po poljski makadamski cesti. Držimo se ravno, dokler  v podhodu ne prečkamo železniške proge. Nato nadaljujemo po Trstenjakovi ulici do rondoja, kjer zavijemo levo na Tomšičevo ulico. Prvi možen odcep zavijemo pri veliki beli hiši desno v stransko ulico in nadaljujemo pot do konca, kjer zavijemo levo in na koncu ulice spet desno, da pridemo na glavno Kroško cesto, po kateri nadaljujemo pot po kolesarski stezi do križišča.

V križišču peljemo naravnost, po kolesarski stezi do vasi Krog. Na koncu Murske ulice zavijemo levo in se nato držimo desno da pridemo na Brodarsko ulico. Pot nadaljujemo naravnost po asfaltirani cesti do prečudovitega Broda na Muri, kjer se lahko po želji z brodom tudi zapeljete čez reko Muro.

Vračamo se po isti poti in v križišču zavijemo desno proti Bakovcem, po nadvozu prečkamo avtocesto  in nato v križišču zavijemo levo, kjer nas pot po kolesarski stezi vodi naravnost do Expano-ja, kjer smo štartali.



Pot: