25.5.2022   25. maj. Za marsikoga čisto navaden datum, zame poln dogodivščin. Že od dne, ko sem pred davnimi leti, na proslavi ob Dnevu mladosti, plesala na stadionu.  Do dogodka MojPony in jaz imava nov obraz, ki sem ga organizirala na ta dan, pred tremi leti. Danes pa ima ta datum zame še en pomen.                                                                                                                                                                                                             

Na ta dan bom prevozila 5000-i kilometer z MojPonyjem. 

Marsikdo bi zamahnil z roko, saj to ni nič takšnega. Res je. Nekateri te kilometre s kolesom opravijo tudi v enem samem letu. Ampak moj cilj ni nabiranje kilometrov, pač pa uživanje v kolesarjenju s prav posebnim kolesom: mojim Ponyjem. In kilometri z MojPonyjem, so zame kilometri sreče.

Vem, da je prav, da 5000-i kilometer prevozim nekje, kjer mi je res všeč.  Na poti, kjer v kolesarjenju res uživam. Zato ne razmišljam veliko. Pot, ki mi je ostala najbolj v spominu in na katero sem kasneje vztrajno vabila še druge kolesarje, je "Štrekna". 

Štrekno prvič prevozim že davnega leta 2018. Blog o tem: "Štrekna gor in dol" si lahko preberete na linku.

Kasneje, po kakšnem letu, se po njej ponovno odpravim v družbi dveh prijateljev, ki sta bila prav tako zelo navdušena. In ker s Štrekno navdušim tudi Natašo, prijateljico s katero ustvarjava BBD oblekice in Mojpony spletno stran, ni bilo dvoma, da se bom na to kolesarsko pot še vrnila. 

In zdaj je bila za to prava priložnost.

Z Gorazdom Natašo pobereva pol ure kasneje od dogovorjenega časa. Nerada zamujam, toda tokrat sva imela res dober razlog. Zato se Nataša ne jezi preveč. Gorazd, v avto in na avto, brez težav naloži vse tri Ponyje.  Po dobri uri vožnje že parkiramo v Otiškem vrhu, malo naprej od stare železniške postaje. 

        

Prva vožnja po Štrekni, me je izučila, da je bolje štartati v Otiškem vrhu kot v Gornjem Doliču.  Če se seveda vračate po isti poti nazaj. Namreč, pot se od Otiškega vrha do Gornjega Doliča ves čas rahlo vzpenja. Ko sva prvič vozila Štrekno in sva štartala obratno, sem na koncu poti, proti Gornjemu Doliču bila že pošteno utrujena. Drugič zato ubereva obratno smer in nazaj grede sva nagrajena s čudovitim spustom, skoraj do Slovenj Gradca. 

Zato tudi ni dvoma, kje štartamo danes. 

Nataša me ves čas sprašuje, kako bo zmogla to pot, saj ima edina med nami kolo brez prestav. Potolažim jo, da sem tudi sama prvič vozila Štrekno s Ponyjem brez prestav.  Če ne bi zmogla, bova zamenjali kolesi in bo ona vozila MojPonyja.

Kasneje se izkaže, da morava z Gorazdom večkrat midva loviti njo, kot obratno. Ne vem, če ji pri tem kaj pomaga super majica Marka Pokleke, pri katerem redno trenira, ampak pedalke vrti sto na uro, da jo komaj dohitevam.


Od Otiškega vrha do Slovenj Gradca, kar je nekje na pol poti, pridemo neverjetno hitro. Po toliko prevoženih kilometrih z MojPonyjem, se mi ta razdalja sploh ne zdi več tako velika. Nataši tudi ni problem, zato dalje nadaljujemo brez postanka. 

Dan je vroč in sonce močno pripeka. Vesela sem, ko se po vožnji med nasadi hmelja, skrijemo pod okrilje hladnega gozda. Vode imam s seboj dovolj, kar je najbolj pomembno. Kljub temu Gorazd navija, da se ustavimo ob avtomatu s pijačo, ki mu v hecu rečemo "sanitetna postaja". Kava neverjetno paše. In ne glede na to, da je iz avtomata, je zelo okusna. Malce posedimo v hladu in nato krenemo naprej. Do gostilne v Gornjem Doliču, kjer nameravamo spet malce počiti ob hladni pijači, ni več daleč. 


Pogledam na tracker, ne manjka več veliko kilometrov do okrogle številke. In ravno, ko se od Mislinje spuščam navzdol skozi tunele stare železnice in mi veter piha v obraz, se obrne 5000-či kilometer. Vriskam od veselja in maham z rokami, seveda varno, da ne padem in srečna uživam v tako posebnem trenutku. 

Gostilna  v Gornjem Doliču je na žalost zaprta. Škoda, saj je parkiranih avtomobilov s kolesarskimi prtljažniki veliko. Zagotovo bi si kdo od njih, tako kot mi,  privoščil pijačo in tudi kosilo. Na srečo je odprta majhna pekarna zraven, kjer kupim hladno vodo in vanilijev-višnjev rogljiček v obliki srčka. Razdelim si ga z Gorazdom in Natašo, nazdravimo z vodo ob tako posebnem dogodku in se odpravimo nazaj. 

        

Praznik je, zato je na Štrekni veliko kolesarjev. Vsi nas veselo pozdravljajo. En gospod celo nekaj časa kolesari ob meni, navdušen nad MojPonyjem. 

Ker teren proti Slovenj Gradcu zdaj ves čas pada, drvim po stezi z zaprtimi očmi in z vetrom v laseh. Kdor rad kolesari, ve, da ga ni lepšega občutka.  Senca je tokrat prisotna že na več mestih kolesarske poti in vožnja je res prijetna. Narava v prekrasnih barvah riše slike pokrajin, da je duša mirna, srečna in zadovoljna. 


V Slovenj Gradec pridemo neverjetno hitro. Lačni in žejni se ustavimo v Hiši Ančka, kjer sem že velikokrat jedla in kamor se vedno rada vračam. Tam nas že čaka Natašin mož Tomaž. Tudi tokrat sta hrana in postrežba odlični.  Zagode nam jo le voznik avtomobila, ki mora svojega dragega konjička parkirati točno tam, kjer smo pustili svoja kolesa. Tako nas ob odhodu Ponyji, namesto tam, kjer smo jih pustili, pričakajo na samem vznožju stopnic. Na koncu se nam to zdi celo zabavno. 


        

Pot do Otiškega vrha, kjer imamo parkiran avtomobil mine, kljub polnemu želodcu in lenim nogam, hitro.

        

Nataša na koncu prizna, da je navdušena nad "Štrekno" In se priporoči tudi za nadaljnje fure s Ponyji. Kjerkoli že bodo. 

Pomislim koliko jih je že bilo in kje vse so se nabrali ti kilometri. 

Seveda brez podpore mojega moža Gorazda ne bi šlo. On je "krivec", da je MojPony sploh prišel do mene. In je seveda moj spremljevalec, ki me varuje na vseh mojih furah. 

Zahvala gre tudi Rog Bikes, da nadaljuje s proizvodnjo Ponyjev, saj je kolo res vrhunsko in bi ga bilo škoda ne izdelovati.

Pa moji Nataši - Face d.o.o., ki je bolj kot jaz, verjela, da iz MojPonyja lahko nastane tudi dobra poslovna zgodba. 

Velika zahvala pa gre predvsem vam, ki me spremljate in berete moje bloge. Zaradi vas, se še rajši podam na vsako novo furo.

In teh se je nabralo kar veliko.  Mogoče katera zamika tudi vas. 

Hvala!

5000 kilometrov čiste sreče:
vzpon na Vršič @redbullgonipony, potepanje po Mariboru in okolici, Rovinj, Graz-Maribor, Bad Ragesburg - Murradweg, Pot Casanova - Vrsar, Drava Bike - Ruše, Ptuj, Rogaška Slatina-Olimje, Ptujsko jezero, Pliberk - Kunstradweg, okoli Wörthersee, Rotunda, Štrekna 3x, Partnertour Avstrija, Velenjsko jezero, Bad Rogner Blumau, Bled, Biljana - Goriška brda, Graz mesto, Srce med vinogradi, Ljubljana, Budimpešta 2x - I bike Budapest, vikend z otroci, MojPony in Jaz imava nov obraz, Kamenjak, Pula, Rače park, Krk, Punat, Lignano, Grado, Lendava - Vinarium, Murter, Banovci-Ljutomer, Sonnenaufgangs tour, Koper, Izola, Panorama tour AUT, Teich tour AUT, Pot tri srca Radenci, Parenzana, Medulin, Rabac, Logarska dolina, 2x Po poti okupirane Ljubljane PST, od Laškega do Rimskih toplic, Bohinjska Bistrica, Bohinj, Moravske Toplice Panobiketrip - pot K Plečnikovi golobici, Celje, Vipavska dolina, Maraton okoli Pohorja, Celje-Laško, Bratislava, Köflach AUT, Rogaška, Lipica, Rijeka, Treniraj kot Tadej Pogačar fura, Leoben-Graz Murradweg, Muenchen, okoli jezeraChiemsee..., in še kje.