16.07.2017   Na drugi del poti Murradweg (prvi del je opisan v blogu Tour de Graz), se odpraviva na sončno nedeljo. Vem koliko kilometrov bova prevozila od Spielfelda do Bad Radgesburga. Zato Gorazda gnjavim že navsezgodaj.                                                                                                                                                         

"Vstani, greva! "

"Kam že spet? Ura je 6 zjutraj! In to v nedeljo!!!"
"Pridi, no." se ne pustim zmesti. Kot srna urno skočim iz postelje. "Pridi, v Spielfeld greva!"
"Kaj že spet v Graz?"
Nagajivo se nasmehnem.
Sploh ne, dragi moj, pomislim pri sebi, tokrat naju čaka še malo daljša tura. Na voljo imava sicer le dopoldanski čas, saj morava popoldne pripraviti piknik za taščo, ki praznuje rojstni dan. Zato ni časa za obotavljanje.

Hitro pojeva zajtrk, spijeva kavo in že peljeva proti Šentilju.

 

Vreme je kot naročeno. Malce bolj je hladno, kot se za poletno jutro spodobi, kaže 14  stopinj, ampak me to sploh ne moti. Pripravljena na novo dogodivščino z MojPonyjem  imam nasmešek čez cel obraz.


Avto ponovno pustiva na železniski postaji. 7:53 kaže ura. Le da tokrat zavijeva v drugo smer, proti Bad Radkersburg-u, oz. do koder bova pač prišla. Omejena sva namreč s časom. Za tja in nazaj imava natanko 6 ur časa, saj bi ob dveh morala začeti pripravljati piknik.

"Kakšna je oznaka poti?" vpraša Gorazd 
"Samo R2 (to je označba poti Murradweg) slediva". A kaj, ko kmalu ni več oznak, oziroma jih skrite za drevo  sploh ne opazim.




Pritožujem se, kako je ta pot veliko manj pregledno označena, kot tista zadnjič iz  Tour de Graza.  V bistvu, pa sem sama kriva, saj sem manj pozorna na označbe. Pot zato nadaljujeva kar po glavni cesti.

"To zagotovo ni Murrdaweg." zakličem Gorazdu za mano.

"To je bolj Murabek" se heca. (besedna igra "od Mure bek" kar pomeni od Mure stran). 

Kolesariva dalje in ves čas je tudi tukaj ob cesti lepa kolesarska steza. Le prometa je kar veliko. 

Med neprestanim razmišljanjem pridem do zaključka, da to je Murradweg pot, samo so jo pozabili označiti. Seveda si tega, da sem pot sfalila že v Cmureku, nikakor ne priznam in raje veselo gonim dalje proti Radgoni.

 

Ko končno zagledam tablo BadRadkersburg, sem ponosna nase,  istočasno pa zmedena sestopim z MojPonyja. 




Gledam MojPonyja, gledam tablo. Pa spet MojPonyja, pa spet tablo. Gledam hupico in ojoj, z njo ne smeva v mesto!!!

"Samo hupati ne smeš", reče Gorazd in že me zamika, da bi malo zahupala.

"Kar bo, pa bo", si rečem in poženem MojPonyja. Kolesariva po mestu, pa potem do term in se tam ustaviva na frankfurterci in kavi.


Čas naju preganja, zato se hitro odpraviva nazaj. Zdaj, ko sledim oznakam iz Radgone nazaj, opazim kje sem zgrešila pot.

Tisti, ki si boste na trackerju povečali zemljevid, spodnja je prava Murradweg.

Zgornja pa? No, ta pa je zdaj "Murabek"


     

 

Na koncu nama uspe priti nazaj do druge ure. Več kot dovolj časa sva imela za vse. Tudi za parado starih traktorjev, na katero naletiva na poti. In za čvek z Leo in Stanetom, ki prav tako kolesarita po "ta pravi Murradweg". 

Ko prideva do avta, me noge že pošteno bolijo. Začuda pa ne zadnjica. Čeprav 70 km z MojPonyjem ni mačji kašelj.

Zato bova danes in jutri in tudi pojutrišnjem malo počivala. Potem pa znova novim dogodivščinam naproti.


Opis poti: