16.4.2022   Za visoške piramide prvič slišim od treh Romunk, ki so iz Damanhurja, šle naravnost v Bosno, raziskovat svete gore. Gorazda prepričam, da greva tudi midva pogledat, kaj je to za eno čudo. In odločim se, da tokrat Mojpony ne bo ostal doma.                                                                           

"Si že kdaj bila v Bosni?" radovedno vpraša Gorazd.

"Ne, prvič bom šla."

"Se mi je zdelo."

Gledam ga začudeno in čakam, da nadaljuje. 

"Bicikli ostanejo doma. Dvomim, da kdo kolesari po Bosni."

Razburjam se, ne že spet, pa na koncu vseeno obvelja Gorazdova.  

Kreneva v soboto zgodaj zjutraj. Glede na to, da je ta vikend Velika noč, pričakujeva gnečo na cesti.  Gneče na srečo ni. Gledam, kje bi bilo najbolje prečkati mejo in navigacija naju vodi na mejni prehod Brod. Na srečo tudi na meji ni gneče. Do Doboja, kjer obiščeva še poslovne partnerje, prideva kot bi mignil. 

Med potjo se trudim ne gledati preveč levo in desno. Grozljivo je videti porušene hiše, ki še danes, po toliko letih, ostajajo prazne in zapuščene.

Raje opazujem hribe in griče in ja, moram se strinjati z Gorazdom, tukaj MojPony nima kaj iskati.

Do Visokega prideva kmalu po kosilu in brez težav najdeva rezervirano prenočišče.

Lastnica naju pričaka nasmejana in nama takoj pokaže sobo in kje lahko varno parkirava avto. V privatnem hotelu sva edina gosta, pa vendar je povsod prijetno toplo in iz kuhinje diši po kavi, ki naju že čaka za dobrodošlico. Zadnje čase res srečujem same prijazne in gostoljubne ljudi.

Lastnica sede z nama in malce poklepetamo ob kavi.  Glede na to, da sva edina gosta, nama prepusti izbiro sobe. Odločiva se za majhno sobico, na koncu hodnika. Za spanje ne potrebujeva kaj več.  

Nič se ne čudi, ko ji poveva da sva prišla gledat piramide.

"Hvala bogu, da imamo vsaj to, drugače bi tako bili pozabljeni od sveta. Tako pa v naš mali kraj pride kar nekaj ljudi. Večinoma tujci."

"Pa je kaj na tem? So tu res piramide?" malce skeptično vprašam.

Nasmehne se. "Če bosta pohitela, lahko ujameta še vodiča za ogled Piramide sonca."

Ne pustiva si dvakrat reči in čez nekaj minut že hodiva mimo mošeje strmo v hrib, proti Piramidi sonca. 

In res, bolj gledam obliko hriba, bolj vidim piramido. In ne samo to, ko pogledam nazaj, vidim še en hrib v obliki piramide. In na levi še enega. 

"Tu vsak hrib izgleda kot piramida." rečem Gorazdu in sopiham v breg. 

"Mogoče pa je več piramid." 

"Sredi Bosne?"  nasmejim se, ker še vedno ne verjamem.

Končno prideva do table, ki označuje pot do piramide. 

      

Pred leseno hišico naju pozdravi mlad fant.

"Jaz bom danes vajin vodič," reče. Usmeri naju v hišico plačat vstopnino in ne mine par minut, ko že hodiva za njim in si ogledujeva izkopanine. 

Kar nama pove, se sliši naravnost neverjetno. Raziskave bi naj pokazale, da je piramida, oz. so piramide, (saj se izkaže, da me pogled na bližnja hriba ni varal), bile zgrajene cca. 30 tisoč let pred našim štetjem, kar naj bi jih razvrščalo med najstarejše piramide na svetu. 

Poslušam vodiča, vedno bolj odprtih ust ob informacijah, ki nam jih posreduje. Čez dobrih 15 minut, se ogled zaključi in smeva se še sama sprehajati po piramidi.

"Če bosta pohitela, ujameta še ogled tunelov Ravne." nama pove v slovo in že sprejema drug par na vodenje.


Tuneli Ravne so kakšne 3 kilometre iz mesta, zato se tja odpraviva z avtom. Mrzlo je in malce prši, zato na parkirišču ni veliko avtomobilov. Prekrasen park se razteza v daljavo, poln skulptur in instalacij, kar me takoj spomni na Damanhur

Pred tunelom naju spet pozdravi vodič, ki naju napoti v hišico plačat vstopnino. 

"Si videla kako laufa biznis?" se smeji Gorazd. "Nič čakanja, oseben pristop, vsakih 15 min pokasiraš 20,00 eur. Pa si izračunaj."

Smejim se nazaj, vendar je vse res. Tukaj organizacija štima v nulo. 

Vodič nama pokaže, kje najdeva čelade in že hodiva z njim po tunelih. Izveva, da so vse piramide med seboj povezane in da skozi tunele teče posebna energija. Nekaj krakov tunela je zasipanih in vodič nama pove, da jih počasi odkopavajo v smeri piramide sonca. 

Preseneti me svež zrak v tunelih, kljub temu, da ni nobenega prepiha in vodič nama pove, da je zrak čist in brez primesi, torej idealen za dihanje.

Pokaže nama velike keramične posode, ki zgledajo kot velik kamen in kjer se v sredici skriva kvarčni kristal kamene strele, ki naj bi skrbel za prenos energije in komunikacijo. Zanima me, le s kom ta kamen komunicira, pa sem raje tiho in ne sprašujem. Ko stopim bliže t.i. kamnu, se mi začnejo tresti noge in v mečih in bedrih začutim mravljince, kot bi mi v žilah vrela kri. Ustrašim se, da bom padla, zato raje sedem. 


Vodič me pomiri, da sem med nekaj ljudmi, ki čutijo vibracije te energije in da to ni nič slabega.  Gorazd očitno energije ne čuti tako kot jaz, saj mirno stoji naprej ob kamnu. 

Vodič naju pelje še globlje po tunelu, kjer je vsake toliko časa označeno koliko metrov v notranjost gore oz. proti piramidi smo šli. Nekje pri 100 m se pot obrne in gremo nazaj proti izhodu. 

V tunelu srečujeva še druge ljudi in skupine, tiho hodimo eden mimo drugega in opazujemo zasute rove, ki jih sedaj tako pridno odkopavajo. Vse delajo ročno. Izkopavanje dolgo traja in nikakor ni poceni. Zato vsake toliko časa vidim v tunelu zahvalo tistega, ki je z donacijo omogočil izkop določenega dela tunela. 

 

 

Povsod se čuti energija, vsaj jaz jo čutim in počutim se odlično.

Ko zaključiva z ogledom, nama vodič prišepne, da se lahko jutri vrneva sama in raziskujeva dalje. Le modri oznaki morava slediti. Ta označuje meditacijsko pot. Zdi se nama zanimivo, zato se odločiva, da prideva jutri še nazaj. Poleg tega, si morava ogledati še cel park, za kar je danes že prepozno.

Pred spanjem, si po priporočilu lastnice hotela privoščiva "Begovo čorbo" v bližnji gostilni. Natakar se naju razveseli. Gostilna je prazna, saj je post in domačini pridejo jest šele po sončnem zahodu. 


Ko se vrneva nazaj v hotel, se že temni. Nekaj časa se še trudim ostati budna, nato pa me, utrujeno od vsega raziskovanja in pogreto od odlične čorbe, zmanjka, kot bi mignil.

17.4.2022   

Zjutraj naju v jedilnici pričaka lastnica z že pripravljenim zajtrkom in kavico. Povpraša naju, kaj imava v načrtu danes in Gorazd ji pove, da greva  na vrh sončne piramide. 

"Cesta je na določenih mestih malo ozka, ampak sedaj ni veliko prometa, ker je še hladno. Pa avto lahko pustita pri hotelu skoraj na vrhu in gresta zadnji kos peš."

"Saj ne greva z avtom," ji odgovorim. "Peš bova šla."

Lastnica se čudi. "Peš? Visoko* je. In ni tako blizu. Marsikdo ne pride do vrha." (besedna igra, ker se tako imenuje tudi kraj, mišljena pa je višina piramide)

Ampak lastnica ne ve, da Slovenci radi hodimo in da je cca. 300 m, koliko je visoka piramida, za naju mačji kašelj.  Še kar ne more verjeti, da se bova na vrh odpravila peš.

Tik preden se začneva vzpenjati, se nama od nikoder pridruži črn kuža, ki naju spremlja in varuje do samega vrha. Pot je ves čas asfaltirana in ob klepetu niti ne tako naporna. Nikjer ni nikogar, hodiva popolnoma sama. Čez slabo uro sva na vrhu in nagrajena s prekrasnim razgledom na kraj Visoko. Od tukaj se lepo vidijo tudi ostale piramide. 

Sprehajava se po razbitinah gradu iz 13. stoletja, ki so ga zgradili ne vedoč, da ga gradijo na piramidi. 



Prideva do odprtine, kjer bi naj bil vrh piramide in kjer naj bi v nebo izhajali Teslini skalarni valovi.

Ves čas se sprašujem, kdo je naredil tako veličastno, geometrijsko popolno in do stopinje natančno usmerjeno stavbo glede na strani neba.  Čemu je služila, oz. s kom komunicirala, kot je dejal vodič. Na koncu si priznam, da je bolje, da vsega ne vem. 

Ko se spuščava z vrha piramide, naju spet spremlja kuža in ob vznožju izgine, tako kot se je pojavil.

    

Hitro prideva do hotela, se posloviva od prijazne lastnice in greva še enkrat do tunelov Ravne.

Tokrat se po tunelih sprehajava sama, tako kot nama je svetoval vodič. Prideva do 330-ega metra izkopanega tunela v smeri piramide. Če ne bi bilo majhne lučke, ki osvetljuje tunel, bi bilo kar srhljivo. Za klavstrofobične ljudi to ni.

Nekaj ljudi vidiva sedeti v linicah, ki so namenjene meditaciji. Zrak je božanski in diham ga s polnimi pljuči. Ves čas je v zraku čutiti energijo in vibracijo, ki me neverjetno pomirja. 

V tunelih se zadrživa skoraj celo uro.  Potem počasi kreneva proti izhodu. Nešteto puščic vodi v vse smeri in tavava globoko pod zemljo. Prideva celo do konca izkopanega tunela, kjer je pot dalje prepovedana. Mika me, da bi preskočila ograjico, vendar naprej ni luči in z Gorazdom sprejmeva pametno odločitev, da greva raje ven, preden narediva kakšno bedarijo.

Zunaj je že bolj živahno.  Vreme je danes lepo in sonce toplo sije. Gorazd povpraša za WC in ko zagledam tablo, ki označuje pot do sanitarijev, se nasmejim. 

"Pazi, da ne naletiš na marsovca. Ne želim, da te kam teleportira." ga hecam. "Rada bi si s teboj ogledala še Sarajevo."

Gorazd na srečo ne sreča marsovca. Tako se pozno popoldne že peljeva v mesto, na reki Miljacka, kjer bova preživela še en dan. V popolnoma drugačnem vzdušju in ritmu.

Tako kot Damanhur, so tudi Višavske oz. Bosanske piramide naredile name velik vtis. Četudi ne verjamete, da so to res piramide, zgrajene daleč nazaj v preteklosti in z njihovo pomočjo lahko komuniciramo z neko drugo civilizacijo, priporočam obisk. Zrak v tunelih je res fantastičen. In večina ljudi hodi v tunele predvsem iz zdravstvenih razlogov. Pozdravit alergije, astmo in druge nevšečnosti.

Kakorkoli, verjeli ali ne, obisk piramid bo v vas zagotovo zanetil ogenj radovednosti.

Kaj pa če je vse res?  Kaj če piramide res služijo prehodu v neko drugo dimenzijo? Ali komunikaciji z neko drugo civilizacijo?

Predlagam, da se kar sami odpravite tja. Tam vas čaka odgovor.